V galeriji Loža svoja nova dela razstavlja slikar Marko Jakše
Pot slikarja Marka Jakšeta do razstave v Obalnih galerijah ima dolgo zgodbo: naključja so se spletla tako, da je čas posodo, kjer se zbirajo desetletja, medtem napolnil dvakrat. Umetnik, ki mu ni všeč, če ga kdo tako naslavlja, tudi opredelitev svojega slikarstva ne mara preveč. Razstava Črni metulji v galeriji Loža predstavlja njegova najnovejša dela, na ogled pa bo do 6. aprila.
KOPER > Marko Jakše (1959, Ljubljana) se vsakršnim teoretskim opredelitvam in umestitvam svojega slikarstva ogiba. Pravzaprav ničesar od naštetega ne mara. Na njegovih slikah (svoje delo je prvič javno predstavil v začetku 90. let z nizom razstav v galerijah Equrna in ŠKUC) živi fantastičen svet.
Andrej Medved, umetniški vodja Obalnih galerij in kustos razstave Jakšetovo slikarstvo opiše kot “ zasnul trenutek večnosti, podobo vanitas živalskih in človeških bitij v popolnosti arhitekture, kjer vlada simbolizem, melanholija, erotičnost in smrtnost, ki je povezana s hilaritas, z veseljem in uživanjem v sliki.”
Izjemnost Jakšetovega slikarstva Medved vidi predvsem v sanjskosti: “Ta je pri njem brezmejna, neskončna. Jakše je izjemno plodovit in eruptiven ustvarjalec - slike bruha vsakodnevno. A kljub tako veliki produktivnosti je vsako njegovo slikarsko delo drugačno, vsako ima svoj kontekst, svoje privide, na katerih gradi. Pri tem je popolnoma izviren, zato ga je težko primerjati s komerkoli oziroma ga umeščati med kakršnekoli -izme.”
In čeprav oko marsikaterega obiskovalca Jakšetovih razstav iz kletke spomina brez oklevanja odpre vratca misli na slikarstvo Hieronymusa Boscha ali na podobe katerega od nadrealistov, Medved meni, da je vplive iz zgodovine umetnosti pri Jakšetu nesmiselno iskati. “Marko Jakše je slikar svoje osebne zgodovine, svojih sanj in nezavednega. Dan za dnem v njegovih slikah najde mesto tisto, kar se mu dogaja. Sam to spravlja v neke racionalne okvire, kar je videti iz razporeditve dogajanja po platnu,” meni Medved, ki vidi Jakšetovega slikarskega bližnika v Živku Marušiču. Pri tem poudarja, da v tem primeru ne gre za zunanjo podobnost, marveč za psihično, notranjo sorodnost slikarjev. “Oba gradita na izkušnji figuralnosti, kot jo nosita v sebi. Tako eden kot drugi sta s slikarstvom malodane povsem neobremenjena. V njunem delu je prej opaziti vpliv literature ali kakšne druge umetnosti.”
Obiskovalec Jakšetove razstave pa se ob premišljevanju videnega kaj hitro ujame za lasten rep. Morebiti se ob druženju s slikarjevim svetom v gledalca res naseli občutje tesnobe, vsekakor pa slednje nima zveze s svetlobo na njegovih delih. Ta namreč niso temačna. Zamolkle in mestoma utišane barve na platnu sijejo z kdaj že skoraj slepečo svetlobo. Andrej Medvedv spremnem besedilu k Jakšetovi razstavi Črni metulji med drugim zapiše, da slike, predstavljene v Loži, ne izražajo strasti in čutnih doživetij, marveč samo nekakšna razsnovljena bitja v preprostih, a fundamentalnih pozah. “Kot da se nič ne more več zgoditi, kot da je potovanja konec in smo zdaj sami pred seboj, v svetu, ki lebdi v barvi in svetlobi. Prostor brez senc in brez tème, prostor svetlobe, ki odpira vse prostore, vsa videnja in vsa spoznanja; prost jasnine.”
MI
