V galeriji Meduza razstavlja Gigo de Brea
Slikar Gigo de Brea, ki živi in ustvarja na Krasu, je v zadnjem desetletju razstavljal zlasti na Primorskem. Svoja dela je pokazal v Tolminu, večkrat v Novi Gorici in v Sežani, le tik ob morju ne. Tukajšnjemu ljubiteljem likovne umetnosti ga predstavljajo v Obalnih galerijah - njegove Planetarne pokrajine bodo v Meduzi na ogled do prihodnjega torka.
KOPER>Slikarstvo Giga de Brea stik z gledalcem naveže z barvo. In čeprav je nedvomno izrazit kolorist, po oceni kustosa razstave Andreja Medveda, to samo po sebi še ne pomeni veliko.
Čeprav tisto, kar vidi na de Breovih platnih, gledalca asociira bodisi na gričevje v zatonu sonca, vrhove gora, mezečih v temo noči ali dvigajočih se v belino jutra, ne moremo govoriti o realni, še manj realistični pokrajini. “Gre za portretiranje nekega koncepta pejsaža, ki je na meji med realno in mentalno sliko,” meni Medved in poudarja, da je pri De Breovem slikarstvu v ospredju čustven naboj, ki ga slikar filtrira neposredno v sliko: “Distance ni, pomembno je samo vživetje, ki je po svojem bistvu vedno neposredno, brez vsake omejitve. Kjer je pomen podobe skrit, določen z avtorjevim psihičnim pristopom, je za nas in za slikarja dokončen in zavezujoč ... Emocionalna skušnja je torej tista, ki utriplje v teh podobah in dopušča psihično in fizično vživetje.”
Medved v Planetarnih pokrajinah “nostalgično vidi izgubljen modernistični pejsaž,” obenem pa priznava, da v primeru de Breovega slikarstva ni bistvena klasifikacija v umetnostna obdobja. Odločilna je svojska slikovna avtonomija: “Gre za slikarstvo kot 'odprto možnost', kjer vsak pristop omogoča snov za drug odnos; kjer vsak minimalni slog domuje v drugem minimalnem slogu, kajti slikar je pripravljen na variante - in nasprotja - istega slogovnega procesa, ki ga končno delo zaznamuje kot neko temeljno strukturo in likovno sintezo.”
Tisto, kar gledalčevo oko zadrži na de Breovih platnih, je pravzaprav neka posebna napetost. Brenčanje vzdušja na njegovem platnu je kdaj tiho, drugič glasno, a tako pri šepetu kot pri kriku na njegovih slikah je prisotno magnetično utripanje podobe. Ekspresivnost v barvi in potezi gledalcu mehko stisne v roko karto za polet v Planetarne pokrajine - privide z obronkov duše. Kdaj ihtave in eruptivne, drugič skorajda zaklenjene v tišino in kontemplativne, a venomer iščoče. MI
