“V gledališču se počutim kot doma”

Zdaj je Brigita Gregorič že dobro leto zaposlena kot šepetalka: “V gledališču rečemo, da imamo študij za novo predstavo. Šepetalke smo od prvega dne pa do konca bralnih vaj poleg. In potem gremo na oder, kjer si zapisujemo glavne premike, spremembe, vse. Res je zanimivo ... Ko rečem, da sem šepetalka, večina sploh ne ve, kaj to pomeni. Vsi mislijo, da je to tisti človek za odrom, ki pomaga, če igralci česa ne vedo. V bistvu je to res, a se mi zdi, da imamo na predstavah šepetalke najmanj dela, največ dela imamo na samih vajah.”

Brigita večinoma stoji na desni strani odra - ob strani pred zaveso. Tega gledalci seveda ne vidijo. V rokah drži knjigo, v kateri je zapisano vse, kar mora vedeti. Knjige aktualnih predstav hranijo v inspicientski sobi takoj za odrom, tam inspicient spremlja ves potek - je v navezi s tonskim mojstrom, z lučkarji, daje znake igralcem, kdaj naj gredo na oder. V knjigi so zapisani vsi komentarji - morebitni popravki, pavze, kdaj se kdo preobleče, pravilna izgovorjava besed ... Vse, kar se dogaja na odru: “Vse pomembne stvari morajo biti zapisane.” Šepetalke so izjemno pomemben, a večinoma skrit element zaodrja.

“Še to vam moram pokazati, ker sem rekla, da sem obsedena z gledališčem.” V črni škatlici, ki je kot zakladnica, ima shranjene vse vstopnice predstav, ki si jih je ogledala: “Lepi spomini. Vsaka predstava ti nekaj da in ti nekaj pusti. In zdi se mi, da te to tudi gradi.” Ena od prvih predstav, ki si jih je ogledala po otroški dobi Polžkovih abonmajev, je bila Sljehrnik Iztoka Mlakarja. To burkaško moraliteto zna Brigita v celoti na pamet in ključnih besed ne bo nikoli pozabila: “Če bi bil kdaj vzrok človeškemu veselju, življenje moje ima en svoj pomen.” Te besede so v njej sprožile silovit “klik”, kot sama pravi. Takrat je imela 16 let, kasneje je tudi Iztoku Mlakarju povedala, da so ji prav te besede spremenile življenje: “Enkrat smo se vozili na neko gostovanje in potem sem zbrala pogum in mu povedala, da mi je ta stavek rešil življenje. Zahvalil se je in rekel, da to za igralca pomeni največ.” Te besede so namreč odkrile njeno poslanstvo: “Moj pomen v življenju je to, da spravljam ljudi v smeh.” In to ji je rešilo življenje: “Takrat v življenju nisem imela ničesar oprijemljivega, samo bila sem. In to je bilo to. Nisem imela stvari, ki bi me veselile in me gnale naprej.” Potem pa se je njena ljubezen do gledališča le še ojačala. Po “Sljehrnikovem kliku” se je namreč našla: “Od takrat v bistvu živim za gledališče.”

Brigita svojo strast do gledališča uspešno razvija tudi kot članica Kulturnega društv a Wlka iz Šempasa. V oktobru so premierno uprizorili priredbo znamenite Goldonijeve komedije Primorske zdrahe, v kateri igra Lepo Pepo: “Največ mi pomeni, da spravljam ljudi v smeh in zdi se mi, da prav skozi gledališko pred stavo dobiš ta takojšni 'feedback', ta od publike povrnjen smeh.” V nedeljo pa jo je občinstvo lahko občudovalo v vse prej kot komični vlogi v predstavi Milost v imenu ljudstva, avtorskem projektu Društva Wlka in režiserja Andreja Zalesjaka. A ni le igra tista, ki jo navdihuje. V predalu nestrpno čaka dramsko besedilo, ki ga je v priljubljeni “mlakarščini” napisala že pred epidemijo. Če bo šlo vse po sreči, bo projekt letos zaživel na odru: “Upam, da bom vedno ostala povezana z gledališčem.” •

(Iz oddaje Radia Koper Odprto za srečanja, Mateja Grebenjak, uredila Tina Krog)