V gledališki raj

KOPER > Legendarni roman Vladimirja Bartola, letošnje maturitetno čtivo, je mistična zgodba o rasti in razvoju, upanju in prvih ljubeznih, manipulaciji in soočenju z veličastjem vesoljne resnice. In je velik zalogaj za mlade ustvarjalce. Že zato, poudarja direktorica Gledališča Koper Katja Pegan, z Renato Vidič mentorica uprizoritve, ker morajo fantje zdrsniti v bojevnike, dekleta pa v ljubke in pohlevne učenke dekliške šole. “Težko je. Igramo najstnice, ki so v puberteti, in ne morem si predstavljati, da bi tako ubogale, da bi prenesle tako stroge zahteve,” pritrjuje Rea Štrukelj Pahović, ki igra Apamo.

Tudi Mak Tepšič, ki je v skupini mladih iz štirih srednjih šol iz Kopra, Izole in Pirana ter Fakultete za humanistične študije med igralci z najdaljšim stažem, priznava, da zdrsniti v čevlje osrednjega junaka Ibn Tahira ni bila prav lahka naloga: “Vzgojen sem bil v ateističnem duhu. Na čutni ravni težko dojemam, kar doživlja: njegovo vero v raj, ki je tako močna, da je zaradi nje pripravljen ubijati, njegovo soočenje z resničnostjo, ko se mu sanje razblinijo.” Bartolov roman je dramatiziral Jan Krevatin, ki tudi igra Seiduno. Čeprav uprizoritev nima ambicije aktualizirati zgodbe, se ni moč izogniti primerjavam s sedanjostjo: “Ko sem bral, sem predvsem razmišljal o dramatizaciji, ampak vzporednice so. Predvsem v manipulaciji, ki jo lahko navežemo neposredno na sodobni islamski svet, pa tudi širše, na medije, ki manipulirajo z občinstvom.” Ob srečanju s skupino med seboj tesno povezanih, bistrih, ustvarjalnih in zgovornih mladih ljudi, se seveda samo od sebe postavi vprašanje, kaj k golim deskam vleče generacijo, ki je pregovorno digitalna in virtualna. Domen Lušin, ki igra Sulejmana, sicer pa se ukvarja z umetniškim filmom, odgovarja: “Vedno me razveseli, ko grem lahko gledat predstavo ali stopim na oder. To, da postanem nekaj, kar nisem, me odrine od vseh težav. Ljudje, ki pravijo, da je gledališče v zatonu, očitno niso izkusili njegove čarovnije.”VESNA HUMAR