V Insuli na ogled razstava del Andreja Pavliča
Razstava Arhaično, na kateri svoja najnovejša dela predstavlja ljubljanski likovnik Andrej Pavlič, najprej vzbudi asociacijo na nekakšen medprostor. Njegove slike-objekti, kot jih vidimo v prvem delu postavitve, nastajajo v srečevanju kiparstva s slikarstvom, motivno in sporočilno pa se v njih prepletata preteklost in sedanjost.
IZOLA> Mitologija in arhetipi Andreja Pavliča (1957) prevzemajo že ves čas njegovega ustvarjanja, prav tako je vseskozi ostaja zavezan figuraliki. Postavitev v Insuli ima dva dela - v prvem gre za trodimenzionalne slike-objekte, v drugem pa za običajne, dvodimenzionalne slike.
Iz mitologije in preteklosti
Vsebinsko Pavlič še naprej izhaja iz mitologije in preteklosti, iz biti človeka. V ozadju njegovih del je vselej vprašanje človeka in njegove navzočnosti. Ukvarja se s splošno človeško problematiko, ki se začenja z vprašanji, od kod in zakaj smo, in se končuje pri tem, kakšne odnose imamo med seboj. Izvira iz preteklosti, ki je ni več, vendar pa ostaja v koreninah, ki se jih mora človek zavedati in iz katerih raste nekaj novega.
Minotaver in labirint
Figure, ki jih predstavlja v prvem delu razstave, na slikah-objektih razporeja v škatlasti mreži - vsaki je odmerjen natančno določen prostor. Iz večine teh niš zre v gledalca fantastično bitje, ki deluje kot nekakšen kokon z bikovo glavo.
V tej figurah Pavlič pravzaprav spretno združi tako minotavra in labirint - telo teh malih skulptur je namreč izdelano iz žice, odete v plast žgane gline. Občutje, ki ga s tem pri gledalcu doseže, je seveda tesnoba in ujetost, kar umeščenost teh figur v tesne niše še poglobi.
Apokaliptična izvotljenost
Svet tega dela razstave Arhaično je na videz urejen, a obenem ta natančna odrejenost prostora figuro ne le omejuje, marveč tudi med seboj ločuje. Pavličevi minotavri in tudi druge tovrstne figure dajejo z izjemno sugestivno močjo vtis, da ne sobivajo - vsak od njih je žrtev svojega lastnega labirinta, v njihovem skupnem svetu pa je Ariadnino nit zaman iskati.
Ni je - v gledalca bolšči le skorajda apokaliptična izvotljenost. Škatlasto formo - figure, nanizane v majhnih prostorčkih druga ob drugi, Pavlič ohranja tudi na klasičnih slikah, na katerih pa je še bolj izrazita njegova navezanost na dela starih mojstrov.
Avtor gledalca svari
Zdi se, kot da bi avtor gledalca svaril, kaj vse je človek na svoji poti skozi zgodovino že izgubil, kaj vse pozabil. “Pavlič govori o stopnji humanistične kultiviranosti, ki bi v smislu standardiziranega principa morale (kategorični imperativ) morala obvladovati sodobni svet. Izbrana forma, ki se drži določenih historičnih citatov - avtor se zavestno likovno prezentira skozi izrazne načine (kopije) določenih starih mojstrov -, je odprta v omenjeno problematiko. Naša kulturna dediščina je ujeta v vedenju, v duhovnem znanju in zavedanju preteklega. V alegorijah, kjer dobro premaguje zlo, je naša bitnost. Tu se zapolnjuje naša navzočnost in poslanstvo v obširni sferi univerzalnega telosa. Dejstvo začetka in smrti, namena, vzroka in konca. Vendar je resničnost drugačna. Izrojenost, moralna pokvarjenost so na površju,” je zapisal kustos Dejan Mehmedovič.
Arhaično bo v Insuli na ogled do sobote.MI
