V iskanju pravega tona

V želji, da bi se gimnazijci aktivneje vključili v vileniški festival, ki ga sicer na pobudo pesnice in nosilke predmeta Slovenska književnost in prevodi Ines Cergol obiskujejo že vrsto let, so se letos odločili poskusiti s prevajalskimi delavnicami. Prevode bodo predstavili tudi na jutrišnjem literarnem branju v Kopru, a najprej sta jih slišala prav avtorja, ki sta po svojih močeh pomagala odvezati nekatere prevajalske vozle.

“Največji izziv so bile besede, ki imajo več pomenov, saj nismo vedeli, kateri je bil v določenem primeru pravi. Večkrat moraš prebrati vse, da ugotoviš, katero bi uporabil, da pravzaprav razumeš, za kaj gre, kar je zelo težko. Nekajkrat se nam je zgodilo, da vsebina verza, kot si jo je zamislil avtor, ni imela nikakršne povezave z našim prevodom,” priznavaEva Knafelc, ki je s skupino sošolcev pod mentorstvom Nede Pavlin Masle prevajala pesem italijanskega pesnika Roberta NassijaFiocchi (Kosmiči).

“Ko prebereš njegovo poezijo, se vprašaš, kaj je sploh mislil, ko je pisal. Ko ga spoznaš in vidiš, za kakšnega človeka gre, se ti odpre povsem drug pogled. Sedaj, ko bomo prevode popravljali, bo lažje, saj nam je razkril tudi kontekst, v katerem je določen del nastajal, od kod mu zanj navdih,” pravi Noemi Dumanič, ki ji je bilo srečanje z avtorjem še posebej zanimivo, saj si ga je na podlagi branja njegove poezije predstavljala povsem drugače. “Predstavljala sem si starejšega moškega, že kar v poznih letih, a izkazalo se je, da je čisto drugačen,” pove v smehu.

Hana Dodič, ki je s soborci pod mentorstvom Elizabete Šušmelj Vidovič prevajala kratko zgodbo irske pisateljice Cristine Galvin, pravi, da je prebiranje zgodbe v angleščini enostavno, nekaj povsem drugega pa jo je prevesti v slovenščino: “Zatakne se skoraj pri vsaki besedi. Angleščina ima za vsako stvar več poimenovanj, v slovenščini pa imamo precej običajne izraze, s katerimi se nam je zdelo, da njeno delo izgubi čarobnost in drugačnost. Doslej smo pri pouku prevajali predvsem neumetnostna besedila, tako da si nisem predstavljala, da bo prevajanje knjižnega dela tako zapleteno.” Zapletlo se je namreč že pri prevodu naslova The Fat Girl and The Octopus. Pri dobesednem prevodu v Debelo dekle in hobotnica se spremeni spol mehkužca, saj je hobotnica v angleščini moškega spola. S tem bi naslov izgubil erotični podton, zato so se odločili, da naslov prevedejo v Debelo dekle in ligenj. “Zgodba ima v sebi tako elemente resničnega kakor domišljijskega sveta, zato hobotnica hodi z dekletom po mestu, kot bi to bilo nekaj povsem običajnega. Pisateljica nam je povedala, da je v tistem času, ko je delo nastajalo, prebirala pravljice za otroke, kjer je dobila navdih za govoreče živali,” pojasni Hana.

“Z literati smo se že srečali, a Cristina je drugačna. Vprašala sem jo, če kot književnica drugače razmišlja kot vsi ostali, in dejala je, da ima dejansko v sebi nekakšno čudaštvo, kar se mi zdi, da se odraža tudi pri zgodbi s hobotnico,” meni Kim Hrvatin. Posebej si je zapomnila razmišljanje pisateljice o prevajanju: “Dejala je, da ima vsak jezik svojo glasbo, zato moraš pri prevajanju zgolj najti pravi ton.”

Ton, ki so ga ubrali koprski gimnazijci, je bil očitno pravi, saj sta bila nad njihovim delom gosta navdušena. “Ko pišeš, ne razmišljaš, da bi kdo tvoje delo resnično tako natančno prebral! Imeli so zelo zanimiva vprašanja, ki so še mene pripeljala do razmišljanja, zakaj sem pravzaprav nekaj napisala, čemu sem izbrala hobotnico? Dejansko sem morala razmisliti. Poleg tega je bilo zanimivo dobiti odziv, kajti avtor sam resnično težko oceni, ali zgodba deluje. Obenem pa občudujem njihovo sposobnost prevajanja, saj sem dejansko izbrala precej zapleteno zgodbo,” zatrjuje Galvinova, ki je med bivanjem v Sloveniji obilico navdiha za svoje novodobne pravljice dobila tudi v slovenskih gozdovih, kakršnih na Irskem ni.

Tudi pesnik Roberto Nassi je bil navdušen nad zavzetostjo, s katero so se dijaki lotili prevajanja njegove pesmi: “Že sama zamisel se mi zdi fantastična. Sploh pa zato, ker smo se pogovarjali o poeziji, po kateri mnogi dijaki po zaključku šolanja ne posežejo več. Po navadi se do neke točke učijo o avtorjih 20. stoletja, nato nastopi ogromna vrzel in popoln prelom s sodobnostjo. Očitno so s profesorico in sošolci precej predebatirali posamezne kritične dele, saj so bila vprašanja zelo vsebinska. Obenem pa so lahko spoznali, da je potrebno za prevajanje literature ogromno znanja, ki seže onkraj dobrega poznavanja jezika.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

Roberto NassiTomaž Primožič/Fpa

Cristina GalvinTomaž Primožič/Fpa