V knjigi Kristine Menih Koper, kot ga vidijo njegovi prebivalci
Ob listanju knjige Koprčani bralec dolgo išče odgovor, kam bi uvrstil čtivo, ki ga drži v rokah. Ne gre za leposlovje pa tudi za dokumentaristično literaturo ne, čeprav je na 156 straneh najti drobce obojega. Kristina Menih namreč Koper izriše prek življenjskih zgodb ljudi, ki tu živijo.
KOPER> Mesto tako spregovori v prvi osebi petnajstih ljudi različnih generacij, poklicev, narodnosti - k besedi so povabljeni tako “starosleci” kot “priseljenci”, tisti, ki jih javnost pozna in “anonimneži”. V vseh različnostih pa jih povezuje kraj, kjer živijo - vsi so Koprčani.
Če bi si to vprašanje zastavili znanstveno, bi iskali dejavnike identitete nekega geografskega prostora. Če nanj pogledamo s poljudnega konca, nas zanima, kaj je tisto, kar daje nekemu okolju dušo. Odgovor pa je v obeh primerih (kar niti ni nenavadno, saj nas zanima ista stvar) enak - to so ljudje.
Knjiga Koprčani, ki je izšla pod okriljem založbe Mediteranum, prinaša življenjske zgodbe Ksenije Benedetti, Lazarja Bonina, Aljoše Curavića, Jasne Čebron, Vojka Čoka, Dašmirja Durmišija, Emilije Pavlič, Grazielle Ponis-Sodnikar, Nevija Pucerja, Ljuba Radovca, Ivana Stojana Rutarja, Marije Slokan, Artura Steffeta, Marjana Tomšiča in Aleksandra Vukovića-Leka.
Kristina Menih, ki je bila desetletje dopisnica Večera za Obalo, pa tudi avtorica več knjig, od učbenikov do pravljic in strokovnih priročnikov, pravi, da je njenemu zanimanju za življenjske zgodbe v marsičem botrovalo mamino početje. Nada Menih, ki ji je knjiga tudi posvečena, namreč že osem desetletij vestno, dan za dnem, piše svoj dnevnik. Čeprav piše o sebi in v prvi osebi, v njenih zapisih odzvanja okolje, dogodki in spremembe v svetu.
Ker je Kristina Menih rojena v Kopru, četudi že skoraj vse življenje živi v Izoli, je bila odločitev, utrip katerega mesta ujeti med knjižne platnice, skoraj samoumevna. Okrog koncepta ni veliko oklevala - vedela je, da želi o mestu pisati prek življenjskih zgodb njegovih prebivalcev. Ljudi, ki so na svoje mesto navezani in ga imajo radi.
Zavedala se je, da bo tako trčila ob več čeri - da človek sprejme vabilo in pove svojo življenjsko zgodbo ter jo tako deli tudi z drugimi, pač ni mačji kašelj. To terja veliko obojestranskega zaupanja. Pogledati v življenja ljudi pa tudi pomeni razpreti pogled v zgodovino: nenazadnje v pripovedih sogovornikov Menihove spomini segajo skoraj stoletje nazaj. In se dotaknejo vseh nevralgičnih točk v življenju, ki ga je Koper oziroma Capodistiria živel(a) v 20. stoletju: obeh, še zlasti pa druge svetovne vojne, dogajanja neposredno po njej, priseljevanje v želji po boljšem svetu in boleče odseljevanje italijanskega prebivalstva, rast in spreminjanje mesta ...
V prihodnjih dneh bodo knjigo Koprčani predstavili tudi v obeh sosednjih mestih. V Mestni knjižnici Piran srečanje z avtorico pripravljajo v torek, 31. maja, ob 19. uri, v izolski knjižnici pa jo bodo gostili 8. junija ob 19. uri.
Izbor avtoričinih sogovornikov priča, da je Menihova vse našteto imela v mislih ter da je “informatorje” odbirala s posebno občutljivostjo. Bralec prek prvoosebnih pripovedi, ki jih je avtorica večinoma zapisala po pogovorih s posamezniki (nekaj jih je zapisalo tudi samih), sreča tudi množico Koprčanov, ki so ali še pomembno sooblikujejo življenje svojega mesta.
Knjiga, ki jo je oblikoval Aleš Sedmak, sicer ni opremljena s portretnimi fotografijami avtoričinih sogovornikov, marveč z reprodukcijami starih razglednic Kopra iz zbirke Slobodana Simiča-Simeta. A bralec kljub temu ni prikrajšan za vtis o tem, kdo mu pripoveduje. Podobe sogovornikov namreč pretanjeno izriše jezik. Iz besedišča pred bralca vstajajo posamezniki, njihova razpoloženja in občutja, ki jih imajo do mesta. Koprčani je knjiga, v kateri imata glavno besedo dve reči - spomin in ljubezen do mesta. In je knjiga, ki nepretenciozno in iskreno pokaže na sobivanje različnih kultur in jezikov.
MAKSIMILJANA IPAVEC
