V Kopru je bil srečen
Goriški slikar Rudolf Saksida (1913-1984) je končno predstavljen v monografiji, v kateri je zbranih okoli 400 njegovih del. Monografijo bodo jutri ob 18. uri predstavili v Pokrajinskih muzejih v palači Attems Petzenstein v Gorici.
GORICA > Razstavo in monografijo so pripravili Pokrajinski muzeji iz Gorice in Društvo za umetnost Kons iz Trsta. Monografija je pomembna iz dveh razlogov, pravi Saša Quinzi, kustos Pokrajinskih muzejev. Prvič, Rudolf Saksida je sedaj, z razstavama v Gorici in Trstu ter z monografijo strokovno ovrednoten in kot tak je dobil javno priznanje. Drugič, avtor je ovrednoten celostno, poleg slik, grafik in risb so prvič samostojno obdelani tudi plakati in njegova uporabna umetnost.
Rudolf Saksida se je rodil leta 1913 v Gorici, oče je bil po rodu iz vasi Saksid pri Dornberku, mati iz Brestovice na Krasu. Med prvo svetovno vojno je bil z mamo v begunstvu v Domžalah, po vojni se je družina vrnila v Gorico in nadaljevala trgovsko dejavnost. Po končani slovenski osnovni šoli je obiskoval italijansko meščansko šolo in trgovsko akademijo. Diplomirani knjigovodja se je leta 1934 na očetovo željo vpisal na Ekonomsko fakulteto, ta usmeritev pa ga ni veselila. Istega leta je bil vpoklican k vojakom, služenje vojske je končal kot podporočnik. Leta 1938 se je zaposlil v goriški turistični agenciji in skrbel za reklame in plakate. Med 2. svetovno vojno je kot podporočnik leto in pol služil v Albaniji, nato do kapitulacije Italije kot poročnik v Veroni. Leta 1946 je postal profesor risanja na slovenski gimnaziji v Gorici. Do leta 1981, ko se je upokojil je poučeval risanje še v gimnaziji v Kopru in na raznih srednjih in osnovnih šolah Trstu in okolici. Umrl je leta 1984.
Dolga pot do monografije
Kustos razstave in avtor uvodnega eseja je likovni kritik Joško Vetrih. Saksido je spoznal v sedemdesetih letih, spominja se razstave, ki jo je umetnostni zgodovinar Milko Rener pripravil leta 1980 v goriškem Avditoriju in ob kateri je izšel obsežnejši katalog, edini doslej. Štiri leta kasneje sta Rener in Vetrih pripravila razstavo v Kulturnem domu v Trstu, a Saksida je bil že v bolnišnici in kmalu zatem umrl. “Ko smo leta 1994 v goriškem Kulturnem domu in Katoliški knjigarni pripravili spominsko razstavo ob 10. obletnici njegove smrti, sem dejal, da bi si Saksida zaslužil veliko pregledno razstavo, monografijo in tako tudi katalogizacijo vseh njegovih del,” se spominja Vetrih, ki je že tedaj začel nabirati material in zbirati podatke; Rudolfov sin Andrej mu je dal škatlo, v kateri so bile risbe, fotografije in drugo. Vetrih je tako že leta 1994 začel pozorno nabirati materiale, vse skupaj pa se je z vso hitrostjo odvrtelo lani, ko so v Pokrajinskih muzejih v Gorici in kasneje v palači Costanzi v Trstu pripravili razstavo ter katalogizirali vsa dela, tudi tista, za katere ne vedo, kje se nahajajo. Slikam so sedaj prvič pridružili tudi plakate in razglednice, ki jih je Saksida oblikoval, kolaže, risbe in grafike, doslej nepoznane portrete, ter dodali dokumentacijo z seznamom razstav, bibliografijo in izbrano kritiko. “Prišli smo do številke 400 del, za polovico ne vemo, kje se nahaja, številnih del doslej nismo poznali,” pravi Vetrih ter kot zanimivost pove, da je Saksida v italijanskem jeziku napisal tudi roman Il vagone dei sogni, ki pa je ostal v tipkopisu, objavljeno je bilo le eno poglavje v reški reviji La batana.
Raje kot futurizem je imel sanjavost
Vetrih Saksidovo umetniško pot zariše od začetka pa do konca. Začne se, ko je vstopil v atelje Tullia Cralija v Gorici. Crali, čeprav nenaklonjen Slovencem, je imel rad Saksido, v njegovem ateljeju ga je uvedel v svet oblikovanja in slikarstva aerofuturizma.
Na vprašanje, koliko se je Saksida ogrel za umetnost futurizma, Vetrih odgovarja, da futurizma nikoli ni zares občutil, vedno se je raje zatekel v sanjavost in bajke. Tako na razstavi kot v monografiji izstopa poetično obdobje, ki je nastalo v času, ko je poučeval na gimnaziji v Kopru. Tam je pripravil nekaj razstav v slogu magičnega oziroma pravljičnega realizma, zgledoval se je po Lojzetu Spacalu, čeprav je v barvah, meni Vetrih, bolj intenziven in briljanten, v sliki pa bolj sintetičen. “Tedaj slika panorame, plaže, morje, nebo, tedaj je najbolj poetičen in, kot je sam dejal, najbolj srečen. Na slikah je upodabljal naravo, ki kasneje izgine z njegovih del. Ko se je leta 1955 vrnil v Trst, se namreč počuti utesnjenega, nastopi faza antropomorfnih bitij, vse postane bolj tesnobno, naravo zamenjajo nedefinirana ozadja, ki ustvarjajo hermetično atmosfero.”
Slogovna oznaka pravljični realizem v Saksidovem slikarstvu prihaja iz protagonistov njegovih pripovedi, ki so antropomorfne figure, podobne včasih živalim, včasih lutkam, včasih robotom, ki se razkrajajo v konstelacijo nog, rok, dlani, obrazov. Prav ta faza, ki obsega 60. in 70. leta, po mnenju kustosa pomeni njegov središčen, pa tudi najbolj oseben trenutek njegovega ustvarjanja.
Vetrih se Sakside spominja kot zadržanega, velikokrat tihega prijatelja. Bil je edini Goričan v skupini tržaških slikarjev, ki so se po drugi svetovni vojni predstavljali skupaj (Černigoj, Hlavaty, Grom, Cesar, Spacal, Lukežič), Vetrih pa ne pozabi poudariti, da so ga leta 1942 izbrali za XXIII. beneški bienale.
KLAVDIJA FIGELJ
