V kupeju s Kafko
Pri Študentski založbi je v zbirki Beletrina izšla še zadnja, enajsta knjiga izbranih del Franza Kafke v slovenščini. V ljubljanskem Cankarjevem domu so se že zvrstile projekcije filmov, posnetih po pisateljevih delih, jutri pa bodo tamkaj priredili še celodnevni simpozij o njegovem sila vznemirljivem opusu.
LJUBLJANA> V sklepni knjigi slovenske različice izbranih del Franza Kafke (1883-1924), nemško pišočega praškega Juda, enega najvplivnejših modernih klasikov, so zbrani dnevniški zapiski iz let 1915-1923 in popotne beležke iz let 1911-1913, ko se je pisatelj potepal po Nemčiji, Franciji, Italiji in Švici.
Kafki in njegovemu delu bo posvečen jutrišnji celodnevni simpozij, ki ga Študentska založba prireja v okviru festivala Fabula in v sodelovanju z revijo Sodobnost. V Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma bo ob 11. uri prvi nastopil prevajalec dr. Štefan Vevar, ki bo povzel svoje bogate izkušnje ob slovenjenju Kafkovih del. Profesorica nemške književnosti dr. Neva Šlibar bo spregovorila o Kafki v stripu, urednik najobsežnejše zbirke njegovih zbranih del v nemškem prostoru dr. Roland Reuß pa o duhu črke in Kafkovi pisavi. Povezovalec simpozija, prevajalec in publicist dr. Tadej Troha, bo nastopil z referatom Kafka in dogodek, germanistka dr. Vesna Kondrič-Horvat pa bo odgovorila na vprašanje, koliko Amerike je v romanu Amerika. Literarni zgodovinar in prevajalec Kafke v češčinodr.Josef Čermák bo predstavil recepcijo Kafkovih del na Češkem. Na simpoziju bo nastopil tudi slovenski pisatelj in sodnik na deželnem sodišču v Celovcu dr. Janko Ferk, ki že vrsto let strastno preučuje podobnosti in razlike med dejanskim in Kafkovim sodnim procesom, druženje pa bo pozno popoldne zaokrožil Kafkov biograf dr. Reiner Stach, iščoč odgovor na vprašanje, zakaj je pisatelj svoja dela pustil nedokončana.
Kafka je najpoprej neizprosen popisovalec sebe, svojih dejanj, želja (zaman si je prizadeval, da bi ga med prvo svetovno vojno vpoklicali v vojsko), bolezni (pokopala ga je tuberkuloza), zlasti pa svojih šibkosti. Nekega dne zapiše: “Nezmožen življenja, pogovora z drugimi ljudmi. Docela potopljen vase, mislim nase. Otopel, raztresen, plašen. Ničesar nimam povedati, nikoli, nikomur.” Med premišljevanjem o zaročenki in nesojeni ženi Felice Bauer suho ugotavlja: “Nezmožnost skupnega življenja s komer koli.”
Ostro oko ni zazrto zgolj vase, med popotovanji budno beleži tudi okolico, naključne mimoidoče, mestne ulice, stavbe, umetniška dela v Louvru, jabolčni zavitek v Milanu, stranišča in bordele evropskih prestolnic, Goethejevo hišo v Weimarju, vse. Pisatelj med vožnjo rad zre iz svojega kupeja, opazuje ljudi na železniških postajah, jih opisuje s pikolovsko natančnostjo, naj gre za samotnega klateža ali stara zakonca, ki se v solzah poslavljata drug od drugega. S še večjo strastjo zapisuje lastnosti sopotnikov v kupeju.
Kar nekaj njegovih drobnih, a pomenljivih opazk je Kafkov prijatelj in urednik njegovih del Max Brod izločil iz prvih izdaj. Ker se Dnevniki v slovenskem prevodu dr. Toma Virka zgledujejo po temeljiti kritični izdaji, ki je pred tremi desetletji začela izhajati pri nemški založbi S. Fischer, je v opombah zabeleženo, česa pri Brodu ni: povečini bodisi nerazumljivih bodisi “nespodobnih” beležk, nevrednih velikega umetnika. Denimo opazke, da ima neki moški v kupeju, sodeč po izboklini na hlačah, velik ud. Ali zapisa, da v zdravilišču ob njem leži neki goli starec, mu kaže zadnjico in “ga nekajkrat močno spusti”. Ali zabeležke, da je on, veliki pisatelj, v pritlični hotelski sobici čisto gol in ga ne motijo pogledi mimoidočih.
Tu in tam si Kafka zapiše osnutek črtice, novele ali navrže zanimivo opazko, denimo da domala vsi Francozi skušajo izboljšati tujčevo slabo francoščino, medtem ko po njegovi sodbi nemščina v ustih neveščih govorcev postane - lepa.
ANDRAŽ GOMBAČ