V Librisu so predstavili spominsko knjigo Poldeta Bibiča
Kakšen je v otroških letih igralec, ki se ga spominjamo po vlogah v filmih Moj ata, socialistični kulak, Cvetje v jeseni, Ne joči, Peter in kot nepozabnega Primoža Trubarja? Polde Bibič je vrata v svoje otroštvo, kot ga opisuje v knjigi Spominjarije, minulo sredo v pogovoru z Alenko Bole Vrabec odškrknil tudi v koprski knjigarni Libris.
KOPER>Polde Bibič namreč ni le izjemen igralec, prejemnik Župančičeve in Prešernove nagrade ter Borštnikovega prstana, temveč tudi izvrsten pripovedovalec, pričevalec in zapisovalec zgodb, kar je dokazal že v delih, kot so Igralec, Soigralci, Soigralke in druge, kjer pa opisuje predvsem prigode in razmišljanja, povezana s svetom gledališča. V Spominjarijah, ki so nedavno izšle pri Mladinski knjigi v zbirki Spomini, izpovedi, pa se s spomini sprehodi po otroštvu.
“A ko sem pisal knjigo, nisem želel zbrati podatkov, temveč popisati svoja takratna čustvena stanja,” je koprskemu občinstvu dejal Bibič, ki pri 78 letih niza anekdote slikovito in dih jemajoče.
V pogovoru z Alenko Bole Vrabec je med drugim popisal svoje prvo soočanje z nemškim jezikom in Nemci, odhod v zloglasno šolo v Rogaško Slatino, kjer je vladal režim Hitlerjugenda, prebral dogodivščino o spuščanju v žrelo Jame pekel, ki je otrokom posebej burila domišljijo, in se s toplino spominjal mame, ki se je po zgodnji smrti očeta preživljala s šivanjem. “Bila je kar spretna šivilja. Šivala je bluze in drugo, pa je znala tudi zelo dobro šivati modrce, kar je znala malokatera šivilja, zato so jih ženske pri njej zelo naročale. Gledal sem jih in nisem ravno vedel, kaj naj bi to bilo. Potlej sem začel mamo spraševati, pa je rekla: O, to so pa kape za dvojčke! Jaz si pa nisem mogel predstavljati, kako pod tistima kapama dvojčka skupaj hodita,” se je utrnil duhovit prizor iz otroštva, le eden v nizu, zbranem v sočni in večkrat nesramežljivo razgaljajočih se Bibičevih spominih.
MAJA PERTIČ GOMBAČ