V Ljubljani razstavlja primorski umetnik Simon Kocjančič

LJUBLJANA > Kocjančič je umetnik številnih likovnih področij - ustvarja v medijih grafike in risbe, ljub mu je tudi svet umetniških fanzinov. Vznemirljiv in nadvse prepričljiv ostaja tudi v svojem primarnem mediju slikarstva, v katerem je ustvarjal za razstavo Jo Jo, je v spremnem besedilu k razstavi zapisala Eva Simonič.

Simon Kocjančič (1979) je študiral slikarstvo na Visoki strokovni šoli za risanje in slikanje v Ljubljani. Razstavljal je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini, med drugim v galeriji Alkatraz, P74, MGLC-ju, Hiši kulture v Pivki, Neurotitan (Berlin), Hoast Projects (Dunaj) in na mednarodnih sejmih Vienna Contemporary in Flash Show Budimpešta. Živi in ustvarja v Truškah pri Kopru.

Zastrti elementi humorja, kritike, jeze in obupa

V Ljubljani se predstavlja s segmentom iz lanske slikarske produkcije, s katero še nadaljuje. Po besedah Eve Simonič gre za obdobje, ki ga je avtor opredelil kot polnega nasprotij in ki odraža nemalokrat nevzdržno, s politično in ekonomsko napetostjo nasičeno novo družbeno realnost: "Tako sta negotovost in nemir vdrla tudi v vizualni univerzum sicer introspektivnega slikarja, ki je v preteklosti pogosto raziskoval lastno individualno izkušnjo ter osebne poetike, a jim je tokrat z barvnimi in motivnimi shemami pridružil bodisi ekspresivne bodisi zastrte elemente humorja, kritike, jeze in obupa."

V slikarski tehniki se izogiba rutini in slikanju po predlogah ter zasleduje spontano potezo, katere cilj je vsakič znova doseči drugačen, morda nepričakovan rezultat, s tem pa obenem poskrbi, da njegov likovni jezik tako motivno kot tudi v barvnih kontrastih ostaja svež.

Na presečišču figuralike in abstrakcije

Avtor po zapisu Eve Simonič svoj umetniški profil gradi na premisi, ki se nahaja na presečišču figuralike in abstrakcije, z zgolj polprepoznavnimi motivi. Njegova slikarska dela so polna na videz nepovezanih, stiliziranih in nemimetičnih potez, a vendar niso povsem abstraktna, zato prevpraševanje njihovih pomenov prepušča opazovalcu.

V letu, ko je splošna ustavitev javnega življenja ljudi zaprla v intimo lastnega doma, se Kocjančič kritično ozira v svet. "Privlači ga svet nasprotij, pa naj gre za nianse barv, nedorečenost motivov in njihove vsebine, za mejo med osebnim in družbenim, mejo med notranjim in zunanjim svetom, mejo med abstrakcijo in figuraliko. Ne zanimajo ga torej same skrajnosti ene ali druge smeri, ampak medprostori, ujeti med obema nasprotjema. V razstavljenih refleksijah po eni strani poglablja pogovor s samim seboj in s svojo umetnostjo, po drugi strani pa v izjemno pogumni in optimistični drži pričenja pogovor z zunanjim svetom," je sklenila avtorica spremnega zapisa.