V najtišjem kotu ustvarjalnosti
Samo Kutin, samonikla glasbena in umetniška osebnost iz Čadrga nad Tolminom, je v navezi z Ano Kravanja (Duo se podpisuje kot Najoua) izdal nov CD s preprostim, a intrigantskim naslovom Tojevsekarsespomnim. Plošča je izšla pri založbi Klopotec, spada pa v cikel muzik, ki že vrsto let vrejo izpod Migovca.
ČADRG> Vsega je “kriva” naveza dvojčkov Sama in Janija Kutina, ki sta svoj rodni kraj spremenila v eno samo zvočilo. Kot popolna samouka sta v glasbeni svet zdrsnila iz neke notranje nuje in potrebe po ustvarjanju, okolje, kjer sta pasla krave, sirarila, delala v štali in poslušala naravo, pa ju je dobesedno poklicalo, da ga ozvočita še na tak, recimo temu, umetniški način.
Najbolj odmeven je nedvomno projekt Salamandra Salamandra, kjer je sodelovalo veliko glasbenikov, spremenljiva zasedba pa se je temu primerno odzivala tudi z izjemnimi ploščami in raznolikimi godbami. Fenomen ni ostal neopažen, nasprotno, prerasel je samega sebe in postal živ bencin na kurišču slovenske etno-improvizirane glasbe. Zagorel je žarko in jarko, bogato pa sta ga podmazala domače mleko in skuta. Fantastična novost je skozi čas dobivala mnoge izrastke, potomce, variante, premetanke in zasedbe in vsaka je po svoje ozvočila svet pod Migovcem.
Tudi ko se je zvokovje razlilo po svetu, se je iz novih in novih zvočnih kombinacij vedno oglašal domači hribovski glas. Vas je dobila, poleg predalpske, še globalno zvočno podobo, ki se je hitro širila po okolju. Gre pravzaprav za krasen primer ljudskega, spontanega (beri prostega vseh omejitev) ustvarjanja, kjer beseda “ljudski” na koncu pomeni samo še “človeški”, ustvarjanje pa postane totalna kreacija in živorodna umetniška akcija. Da je to fenomen, priča takojšen odziv javnosti, ki je samo-svojo in jani-svojo glasbo sprejela brez predsodkov in z našpičenimi ušesi.
Samo in Ana sta tokrat sedla v najtišji kot svoje kreativne izbe in se odprla minimalističnim zvokom kalimb (včasih smo temu rekli tudi afriški klavirček) ter zvoncev. Na prvi posluh se nam utrne misel, da gre za ambientalno iz neke praznine porojeno godbo ustvarjeno z enim samim namenom, da poslušalec z glasbenikoma meditativno ponikne sam vase. Toda ni tako, meditativnost je v najbolj žlahtnem pomenu besede zemeljskega, realnega izvora. Ritmični vzorci, kar se na določenih delih plošče (sploh pa v gratis dodatku, ki ga po dolgih minutah tišine dočakamo kot nekakšen rezime in zapik krajevne, vaške zvočnosti z dejanskimi posnetki kravjih zvoncev in na koncu še “svetovljanskega” hrupa letala, ki leti nad idilo) lepo slišijo in čutijo in imajo ruralno podstat.
Res, da muzika želi z repeticijo in minimalizmom usukniti pozornost k sebi, k svoji samopodobi, toda učinek je bolj konkreten – plošča nam prinaša metaforo Čadrga, v katerem je ravno toliko Afrike, kot je tudi v vaški skupnosti sredi Konga prisoten Čadrg. Svet je tu popolnoma poenoten in en. Ne kot metafora, temveč kot dejanska istost okolja, ki raste iz tal, ki živi na tleh in zveni naravno. Zato je zvok globalen in odprt na vse strani, kot kravji zvonci, ki so prava aleluja življenju.
JOŽE ŠTUCIN
