V narečju je mogoče povedati vse
Librisovi poletni narečni večeri so v desetih letih obiskali že veliko vasi v istrskem zaledju in obiskovalcem približevali ne le Istro in njena narečja, marveč tudi bogastvo jezikovnih in kulturnih izročil drugih slovenskih pokrajin.
TOPOLOVEC> Predsinočnjim so pripotovali v Topolovec - in se (obletnici na čast) na večeru Toki smo beli, toki ćemo bet (Taki smo bili, taki hočemo biti) posvetili istrski narečni poeziji.
Občinstvo, zbrano na obnovljenem placu sredi vasi, je predsinočnji večer obdaril z dvema razgledoma. Na desno se je pogled raztegnil čez morje, vse tja do Savudrije, Rožana Koštial, Edelman Jurinčič, Daniel Načinović in Milan Rakovac pa so odprli okno v bogato, razgibano in pisano pokrajino istrske narečne poezije.
Z narečjem lahko povemo vse - z njim lahko zremo v preteklost, v svet starih očetov in starih mam, a še zdaleč ne samo to - narečna poezija zdrži spogledovanje z globalnim svetom. In prav to je bilo osrednje spoznanje predsinočnjega večera. A če se hočemo v pokrajini narečja gibati mehko in svobodno, ga moramo res dobro poznati. “Včasih je treba za eno besedo premetat kupe knjig,” je svojo izkušnjo iz prve roke z občinstvom delila raziskovalka in negovalka šavrinske ljudske tradicije Rožana Koštial. Leta 1996 izdala zbirko Ljudske iz šavrinske Istre (Ćiv, ćiv, sen miken, ma sen živ), in stopila na rep predsodku, da je narečje v odnosu do knjižnega jezika manjvredno.
Ljudske pesmi zbira že od leta 1963 in do danes jih je v svoje kuaderne (zvezke, op.a.) zapisala že več kot tisoč. Kot učiteljica je skrb in naklonjenost do ljudskega izročila vcepila generacijam otrok, s svojim delom pa je zagotovo opogumila tudi marsikaterega pesnika ali pisatelja, da je začel pisati v narečju. In tako nadaljeval brazdo, ki jo je v slovensko književnost vrezal Marjan Tomšič - prvi pisatelj, ki je v slovenske knjige vnesel istrske besede.
Bošteranščina, govor njegove rojstne vasi, je nepogrešljiva prvina pisave pesnika pisatelja in publicista Edelmana Jurinčiča, ki je prve pisateljske korake naredil prav ob Tomšičevem mentorstvu. Čeprav je svojo prvo pesniško zbirko Mladi junci v ritmu jeseni (1986) napisal v knjižnem jeziku, je predsinočnjim nekaj pesmi preoblekel v narečje. To se bohoti tudi v njegovi zbirki kratke proze Istrani. Jurinčič pravi, da je narečje njegove vasi trdo in trmasto - tako kot ljudje, ki ga govorijo. “Ko sem pisal poezijo, sem imel velik problem, saj sem se moral ukvarjati z besediščem, v katerem je precej kletvic in poimenovanj z orodje, s katerim so se nemalokrat tudi pretepali.”
Hrvaški pesnik, pisatelj, esejist, novinar in prevajalec Daniel Načinović sicer veliko piše v labinjanščini, narečju svojega rojstnega kraja, a besede zajema tam, kjer najde navdih. In tako kitice, v katerih nastopa Franc Jožef zazvenijo v šegavi nemščini s patino avstro-ogrskega cesarstva, pripoved o možakarju iz Istre, ki se je se s trebuhom za kruhom odpravil v Ameriko, pa se okopa v angleščini. Svojo duhovito poezijo pa tudi uglasbi - danes bo tako zapel na že 8. Festivalu čakavskega šansona ČAnsonfest, ki ga bodo kot v minulih letih pripravili za konec Kastavskega kulturnega poletja.
In če se je ob poslušanju Načinovićeve poezije utrnila misel, da je pravzaprav nekakšen rocker med narečnimi pesniki, potem lahko za Milana Rakovca mirno zapišemo da je panker. Pesnik, pisatelj, publicist, kolumnist, ki objavlja tudi v Primorskih novicah, svojo govorico gradi z narečjem oziroma iz njega. A njegov jezik je mnogoplasten, tako kot (verjetno tudi) njegova identiteta. Ne dovoli se ukalupiti ne omejiti. Rakovčev “jezikovni mišmaš” pa nima samo močnega konceptualnega izhodišča, marveč predvsem idejno. Čakavsko narečje v svoji poeziji ognjevito meša z nemščino, angleščino, italijanščino ... in tako izpiše nekakšen dokument in manifest sožitja obenem.
In prav s sobivanjem in sožitjem je bil, čeprav ne na glas in vsiljivo, zato pa toliko bolj doživeto, prekvašen predsinočnji Librisov poletni narečni večer. Na njem je bila Istra cela - nihče ni vlekel meja, vsi so se le čudili, ko spoznavali kamenčke, za katere doslej še niso vedeli.
MAKSIMILJANA IPAVEC
