V novogoriškem gledališču prvič Sobica na vrhu stopnišča

NOVA GORICA > Kdor je pričakoval, da mu bo drama sodobne kanadske dramatičarke Carole FrechétteSobica na vrhu stopnišča v psihološkem ali filozofskem smislu odgovorila na vprašanje, kateri je tisti prostor, kamor moški ženski ne dovoli vstopiti, se je zmotil, čeprav so se na prvi pogled zdela pričakovanja ob sodobnem dramskem preoblikovanju stare snovi o Sinjebradcu skoraj samoumevna.

Dramsko besedilo kanadske pisateljice je namreč odprto in ga je mogoče doživeti na različne načine. Sami se mi je skozi predstavo SNG Nova Gorica najizraziteje izrisovala sociološka razsežnost današnjega kapitalizma, ne brez aluzije na slovenske razmere, saj gledalcu prek dramskih likov nekateri modeli iz vsakdanjega življenja samodejno vstajajo pred očmi: bogat moški, lepa žena, zadovoljna mati, ki je bogato poročila hčer, skeptična sestra in na drugi strani tega bogastva - dekla. Dualizem dveh svetov je s tem vzpostavljen.

Zgodba je minimalistična. Grâce se dobro poroči. Se pravi, da je mož, ki ga sicer komaj pozna, a jo ta ljubi, ker je lepa in ker ima v svetlih očeh kopreno, ki bi jo rad raztrgal, bogat. Zelo bogat. Ta ji dovoli vse, le v sobico na vrhu stopnišča ne sme vstopiti. In samoumevno je, da Grâce vstopi in tvega, da izgubi vse, kar ima, celo življenje. Seveda je besedilo prepleteno tudi z erotiko, saj se ne ve natanko, kdo naj bi bil tisti umirajoči moški, ki ga Grâce odkrije v sobici na vrhu stopnišča - moški, za katerega je vredno pretakati solze, ali eden iz mnoštva tistih nesrečnih ljudi, ki jih je treba “ubiti”, če hoče kdo neznansko obogateti.

In Grâce? Ali ni morda samo človeška želja po iskanju resnice, pa naj ta radovednost stane, kar stane?

Dogajanja je pravzaprav zelo malo. Vse poteka skozi dialoge in pripoved. Dialogi se mešajo, da gledalec pravzaprav ne ve, ali se vse dogaja samo v Grâceini glavi ali gre za resnično dogajanje. Hkrati je scenografinja Ana Rahela Klopčič postavila pred dogajanje na odru in na stopnišču, ki vodi v sobico, zastor, ki daje vtis, da se dogaja vse skupaj kot odsev v ogledali ali nemara celo v gledalčevi glavi.

Vsekakor je bil interes režiserja Jake Andreja Vojevca, da postavi na oder predstavo čim bliže dramskemu besedilu, kar je za praizvedbo precej naravno, v katerem so meje med realnim in fiktivnim zabrisane.

Moški, bogati Hanri, ki ga je dramsko oblikoval Miha Nemec, je osrednji lik, do katerega se oblikuje odnos vseh štirih žensk: njegove žene Grace, ki jo je odigrala Medea Novak, njene sestre Anne, ki jo oblikovala Vesna Vončina, služkinje Jenny v interpretaciji Maje Nemec in matere Jocelyne, ki jo je odirala Mira Lampe Vujičić.

A prav zato, ker se vse dogajanje v drami dogaja na ravni dialoga, bi zahtevalo izkušenejše igralce z močnejšo energijo in odrsko prezenco. Razen Lampe-Vujičićeve so vloge namreč zasedali mladi igralci, ki jim sicer ne gre odrekati prizadevnosti, a so bili igralsko na odru preveč zadržani - navsezadnje gre v drami za izražanje čustvenih nians, pa tudi močnih čustev razburjenja in strahu -, da bi gledalca držali v napetosti colo uro in dvajset minut, kolikor je trajala predstava.

Škoda, kajti drama kanadske pisateljice je ponujala nadvse zanimivo snov.

MAJDA SUŠA