V orkestru je vsak član enako pomemben

IZOLA> Orkester je, kakor je bilo slišati tudi ob njegovi 130-letnici pred sedmimi leti, previharil viharje, med katerimi je bil gotovo eden najhujših tisti po drugi svetovni vojni. Takrat so Istro zapustili mnogi Italijani, kar je pomenilo, kakor pravi predsednik kulturnega društva Pihalni orkester Izola Denis Lovrečič, da je orkester zapustila glavnina članov. Jugoslavija je nato načrtno spodbujala delovanje orkestrov, tako da se je znova postavil na noge.

A težave so vedno, pravi predsednik, ki je to funkcijo prevzel v slogu rekla o zarečenem kruhu od očeta Miranda Lovrečiča, ki ga je vodil 30 let: “Videl sem, koliko dela in koliko težav je imel, zato sem si rekel, da tega ne bom nikoli počel. A sem vseeno sprejel, ker orkester združuje ljudi, s katerimi mi je v čast in veselje sodelovati.” Danes nekatere težave ostajajo, zlasti denarne, saj navkljub dobremu sodelovanju z občino, sredstev ni nikoli dovolj, zlasti za orkester, ki se želi vsako leto udeležiti vsaj enega mednarodnega tekmovanja. In na mnogih je uspešen, nazadnje v Splitu, kjer so osvojili bronasto priznanje.

Orkester, ki šteje 40 članov, združuje različne generacije. Prijateljstvo ostaja pomembno vezivo, mnogi pa se družijo tudi v izolskem big bendu in v trobilnem orkestru, zato preživijo skupaj precej časa. Pomembno pa je tudi druženje med generacijami, poudarja dirigent in umetniški vodja zasedbe Mirko Orlač, ki je vodenje prevzel leta 2007. Polovica članov je osnovnošolcev, srednješolcev in študentov, druga polovica pa že zaposlenih odraslih, včasih pa jim priskočijo na pomoč tudi nekdanji člani, ki so zdaj zaposleni v profesionalnih orkestrih.

Najmlajši član ima 11 let, najstarejši pa nekaj čez 60, a Orlač poudarja: “Ko igramo, so vsi enakovredni. Vsak je pomemben, tako tisti, ki igra prvo leto, kot starosta, ki jih ima za seboj trideset. Ko poslušaš posnetek, ne vidiš, kdo igra.”

Mirko Orlač je profesor nizkih trobil na izolski podružnici koprske glasbene šole, zato dobro ve, da so orkestri zelo odvisni od promocije v glasbenih šolah, ki so za vse slovenske orkestre edini vir podmladka: “Žal so trobila deficitarni inštrumenti, niso najbolj priljubljeni, zato moramo biti vedno en korak pred otroki, da jih znamo navdušiti. Na glasbenih šolah delujejo tudi šolski orkestri in trudimo se, da bi bilo igranje v mestnem orkestru nagrada za uspešne učence nižjih glasbenih šol,” pojasnjuje Orlač, ki priznava, da otrok ni lahko navdušiti. “Igranje v orkestru je specifika, kot, denimo, folklora. A ne smemo pozabiti, da orkester ponuja tudi del vzgojnega procesa - pri nas se naučijo discipline, nekaterih norm in nenazadnje osvojijo dragoceno znanje. Pomemben element je socializacija, mnogi mladi se danes namreč ne znajo sploh več pogovarjati - sedijo drug ob drugem in si s telefonom pošiljajo sporočila.” A veliko je odvisno tudi od okolja posameznega orkestra. “Na vaseh je večja tradicija. Če vsaka družina nima glasbenika, je že nenavadno. V mestnih okoljih pa so bolj priljubljeni 'aristokratski' inštrumenti, kakršni so klavir, violine, flavte, a se počasi premika na bolje ... Z novimi učitelji, z novimi pristopi,” pravi Orlač, ki obenem opozarja, da je v radiju 20 kilometrov kar šest orkestrov, ki pa so si konkurenčni zgolj pri novačenju novih glasbenikov. Mlade v orkestru stimulirajo tudi z vedno novimi cilj - letos so za tri dni odšli na tekmovanje v Riva del Garda, kjer pa je bil le en dan tekmovalni. “Pomembno je izbirati tudi skladbe, ki so mladim všeč, a za vsako, ki jo sami izberejo, sam izberem še dve, tako da se orkester razvija,” nastajanje repertoarja pojasni dirigent, ki koncerte obarva tematsko.

Radi povabijo tudi soliste: poleti sta se jim pridružila tenorist Vladimir Čadež in sopranistka Mateja Potočnik, v soboto pa bo v kulturnem domu na prednovoletnem koncertu v gosteh Oto Pestner. “Dejstvo, da so tako priznani ustvarjalci pripravljeni sodelovati z nami, doživljamo kot potrditev dobrega dela. Za enourni nastop je vloženega veliko truda, več kot pol leta dela,” poudarja Mirko Orlač, ki je skupaj z glasbeniki poleg Pestnerjevih zimzelenih skladb pripravil tudi hudomušni presenečenji - skladbi Mala suita groze in Dirigentova nočna mora, v katerih bodo glasbeniki pokazali tudi igralske sposobnosti. Na koncertu, ki ga bo povezovala Nataša Živkovič, pa ne bo manjkal niti Strauss.

MAJA PERTIČ GOMBAČ