V Pavlovčevi galeriji razstavljajo ustvarjalci, ki so v Ilirski Bistrici našli drugi dom

ILIRSKA BISTRICA > “Danes imamo priložnost srečati štiri likovne ustvarjalce, vsakega s svojo ustvarjalno identiteto - čisto posebno in zanj značilno. Razstava povezuje avtorje, ki so si nacionalno, slogovno, tehnično, izvedbeno in likovno-formalno raznoliki. Biti drugačen pomeni povsem slediti sebi, se distancirati od trendov, ki vladajo v svetu likovne umetnosti, in spregovoriti o tistem, kar je tvoje, ter na način, ki ti je najbolj blizu. Le tako lahko nastajajo enkratna, neponovljiva likovna dela,” je poudarila kuratorka razstave Anamarija Stibilj Šajn.

Iskanje ustvarjalne svobode

Domačinko Polono Simonič je želja po ustvarjanju pred leti odpeljala na Irsko. Tja je odšla, ker je želela poglobiti svoje znanje in raziskovati različna področja oblikovanja ter likovnega ustvarjanja. V središču njenega ustvarjanja je črta, ki je najbolj preprost in neposreden likovni izraz. Njene slike nastajajo počasi, kot nekakšno potovanje po slikovni površini. Pomemben simbol je krog, ki se v delih vedno znova vrača in predstavlja odprtost, povezanost ter notranji svet. Njena dela imajo dve plati - ena se odpira v širino in kozmos, druga pa razkriva njene najbolj osebne občutke, razmišljanja in podzavest.

“Ko sem bila mlajša, je bila Ilirska Bistrica zame premajhna. Moja ustvarjalnost se je razvila, ko sem se preselila. Zdelo se mi je, da mi domače okolje ne bi omogočilo vsega, kar sem si želela,” je pojasnila avtorica. Na Irskem se še vedno navaja na tamkajšnje podnebje in predvsem pogreša domače gozdove, ki jih na z Atlantikom obdanem otoku nadomeščajo predvsem pašniki in divja obala. Ob obiskih domovine zato izkoristi vsak trenutek za sprehod v naravi, ob tem pa ne izključuje možnosti, da bi se nekoč spet za stalno vrnila v domači kraj.

Obrazi skozi objektiv

Povsem drugačen umetniški medij predstavlja Siniša Ponjević iz Novega Sada, ki ustvarja predvsem v fotografiji. Ta ga spremlja že od otroštva, skozi leta pa je sodeloval tudi pri filmskih produkcijah v Srbiji in drugod po svetu. Prav filmske izkušnje se odražajo tudi v njegovem načinu fotografiranja, saj veliko pozornosti namenja svetlobi, kompoziciji in trenutku. Na razstavi predstavlja serijo črno-belih portretov.

Fotografira običajne ljudi, posebneže in tudi znane obraze iz filmskega sveta. Njegov pristop temelji na spoštljivem odnosu do portretiranca. Z natančno izbranimi kadri, svetlobo, senco in trenutkom pogleda razkriva osebnost posameznika, vendar nikoli ne razkrije vsega. “Ob prihodu se mi to mesto na prvi pogled ni zdelo ravno najboljše za življenje. Ko pa sem dobil dva otroka, sem ugotovil, da je Ilirska Bistrica res neverjetno mesto,” je priznal avtor. Dobra izkušnja z okoljem pa ga je navdihnila tudi k razmišljanju o ustvarjanju posebne fotografske serije, posvečene lokalnim prebivalcem.

Mir, ki navdihuje

Francoski slikar, grafik in ustvarjalec objektov Laurent Thomas je na razstavi predstavil del svojega obsežnega cikla, ki se nanaša na potok Mržljak pri Jelšanah. Obiskovalci si lahko ogledajo sedem slik iz serije petintridesetih del, poleg njih pa tudi nekaj grafik in linorezov. Med njimi izstopa tridelen grafični poklon pesniku Dragotinu Ketteju.

Thomas narave ne slika zato, da bi jo čim bolj natančno posnemal. Njegove slike so polne živih barv, med katerimi se prepletajo naravni toni in ponekod celo fluorescentni odtenki. Poleg naravnih elementov v dela vključuje tudi sledi človeka. Nagovorile so ga zgodbe ljudi, ki so skozi ta prostor potovali. V njegovih slikah tako živijo tudi spomini na migracije, problematiko begunstva in drobna sporočila, ki jih je človek pustil v naravi. “Vsi motivi, ki me navdihujejo, me delajo malo sramežljivega, ker predstavljajo nekaj tihega in majhnega. Občutek je drugačen v velikem mestu, kot je Pariz. Obožujem Slovenijo. Res uživam v tukajšnji družbi, vsi ti želijo pomagati in vedno je ljudem mar za druge. Mislim, da tega v Franciji nimamo več, nekako smo to izgubili,” je povedal Thomas.

Iz Londona pa se je v Novokračine po upokojitvi preselil Ivan Christmas. Prav takrat se je tudi resneje posvetil slikarstvu in znova obudil znanje, ki ga je pridobil med študijem arhitekture in na šoli za umetnost in oblikovanje. Kot arhitekta ga navdušujejo stavbe, njihove oblike in razmerja med njimi. Na njegovih slikah se zgodba začne v Novokračinah, nato pa vodi tudi do Galicije in Benetk. Uporablja čiste oblike in umirjene pastelne barve. Mir, ki ga je našel v novem okolju, se odraža tudi na njegovih slikah. “Tukaj se počutim odlično. Še posebej mi je všeč podnebje, kljub trenutno visokim temperaturam. Uživam v tem življenjskem ritmu, ki me pomirja, kar se odraža tudi v mojih slikah. Takšen način življenja upočasni moje slikanje, slike pa zato nastanejo boljše in zanimivejše,” je dodal Christmas.