V Pokrajinskem arhivu predstavili otroško poezijo Srečka Kosovela: "O, Srečko, v redovalnici pa same enke!"

Večer, naslovljen V poezijo ujet Kosovelov mali VELIKI svet, pri katerem so združili moči Ženska vokalna skupina Korala iz Kopra, Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem in Pokrajinski arhiv Koper, je žaromete od vizionarskega in konstruktivističnega poeta preusmeril v Srečka Kosovela kot avtorja otroške poezije, njegovega najmanj raziskanega dela, in v njegovo otroštvo. "O Kosovelu skoraj vedno govorimo kot o pesniku, o nekom, ki je sicer premlad, a izjemno hitro odrasel, o nekom, ki je drugače gledal na svet in ga je drugače razumel, kar je ubesedil v svoji poeziji. A ko pridete k nam, v Pokrajinski arhiv, Srečko postane micen fantič, učenec Deške šole v Tomaju, kjer je bil ravnatelj njegov strogi oče Anton Kosovel," je uvodoma dejala mag. Nada Čibej, direktorica Pokrajinskega arhiva, ustanove, ki prihodnji teden slavnostno praznuje 70-letnico. "In potem vzamete v roke redovalnico in vidite same enke. In pomislite: bogpomagaj, dragi Srečko, šola pa ni bila ravno zate! A malce natančnejši pogled pove, da je bila enica takrat najboljša ocena," je pojasnila, saj je bil v resnici, kakor izhaja iz razrednic, kakor so takrat imenovali redovalnice, izjemen učenec.

Srečkove izvrstne ocene

O tem, kaj vse lahko izvemo iz gradiva, ki ga o šolanju posameznikov hranijo v arhivih, je spregovorila arhivarka dr. Mirjana Kontestabile Rovis. Med drugim je poudarila, da sta se že Anton Aškerc in Oton Župančič, ki sta bila tudi arhivarja, Aškerc pa celo utemeljitelj slovenske arhivistike, zavedala: "Sedanjost izhaja iz preteklosti, zato jo je dobro poznati. Stari zapisi so jima predstavljali vredne informacije, hkrati jima je pisna dediščina predstavljala vrednoto."

V koprskem Pokrajinskem arhivu hranijo nekaj več kot 120 šolskih fondov, povezanih z vzgojo in izobraževanjem: "In ti fondi pričajo, da je bil Koper močan slovenski izobraževalni center." V teh fondih je tudi gradivo Cesarsko kraljevega moškega učiteljišča Koper, ki je imelo slovenski, hrvaški in italijanski oddelek in je tu delovalo od leta 1875: na slovenski oddelek se je leta 1876 vpisal Anton Kosovel, oče Srečka Kosovela, in leta 1881 maturiral: "To so bile prve učiteljske generacije, ki so krepile razvoj slovenskega šolstva, dvigali so kulturni nivo in gospodarski razvoj Slovencev na Primorskem in še posebej v Istri." Iz gradiva o Antonu Kosovelu izvemo marsikaj o njegovi širini, o tem, da je bil izvrsten pevec, igral je gosli, glasbeno je izobrazil tudi svoje otroke.

Razrednica, v kateri so tudi ocene Srečka Kosovela, ki jo hranijo Pokrajinskem muzeju Koper, pesnika razkriva kot izvrstnega učenca, saj so enice pomenile odlično znanje.

Foto: Maja Pertič Gombač

V arhivu je tudi fond dvorazredne Deške osnovne šole Tomaj, kamor je hodil Srečko Kosovel. Ohranjene so tri redovalnice od leta 1910 do 1912, ko je Srečko obiskoval 2., 4. in 6. razred. "Po takratni lestvici šolskega uspeha je imel izvrstne ocene, še največ preglavic mu je v 4. razredu povzročalo risanje, a je tudi to izboljšal. Zanimivo je, da je bil med učenci z najmanjšo odsotnostjo. To so bila leta njegovega razigranega otroštva, odraščal je v pristnem stiku z naravo in pokrajino in se kasneje skozi njiju izražal," je povedala Kontestabile, obiskovalci pa so si lahko ogledali tudi Kosovelove ocene v redovalnicah, ki jih je pripravil arhivist Jan Cotič.

Pesmi iz iskrenega zanimanja za otroški pogled

"Kosovel ni pisal za otroke zato, da bi jih poučeval. Njegove pesmi ne moralizirajo in ne pridigajo. Nastajale so iz iskrenega zanimanja za otroški pogled na svet, za domišljijo, igro, naravo, živali in vsakdanje drobne dogodke, ki jih odrasli pogosto spregledamo," je o otroški poeziji Srečka Kosovela povedala dr. Barbara Baloh s Pedagoške fakultete, tudi članica Korale, ki je s kolegico prof. Bojano Kralj raziskala in se poglobila tudi v uglasbitve Kosovelove otroške poezije, ki jih je že Boris Pahor označil za dragulje. Zanimivo, da je Kosovel prve otroške pesmi začel objavljati leta 1922 v Novem rodu, torej v času svojega intenzivnega ustvarjalnega zorenja: "To ni čas pesnikovega začetništva. To je čas, ko že nastajajo dela, zaradi katerih ga danes uvrščamo med največje slovenske pesnike. Zato otroške poezije ne moremo razumeti kot pripravo na veliko poezijo. To je že velika poezija. Nastala je v istem ustvarjalnem obdobju in iz iste pesniške energije." Večkrat je poudarila še: "Kosovel je pesnik, ji je z malo besedami veliko povedal. V njih se še danes prepoznajo mladi skladatelji. Odzvanja doma in v tujini."

Profesorici dr. Barbara Baloh in Bojana Kralj sta predstavili uglasbitve Kosovelove poezije za otroke.

Foto: Maja Pertič Gombač

Bojana Kralj je med drugim povedala, da je danes približno 500 uglasbitev Kosovelovih pesmi, največ za mešane pevske zbore. Prof. dr. Anton Ocvirk je Kosovelove otroške pesmi v Zbranih delih uvrstil v poseben dodatek in opravil "prekrasno delo", a več pozornosti so dobile, ko so jih natisnili v zbirkah: prvo, naslovljeno Naša bela mačica, je v legendarni zbirki Čebelica leta 1969 izdala Branka Jurca. Njegove pesmi so v glasbo prestavljali tudi številni primorski skladatelji, od Vilka Ukmarja, Alojza Srebotnjaka, Rada Simonitija, Radovana Gobca, Vinka Vodopivca, Marijana Gabrijelčiča, Štefana Maurija do sodobnikov, kot so Andrej Makor, Ambrož Čopi, Bojan Glavina, Aldo Kumar in Miran Rustja.

"Otroška poezija Srečka Kosovela je skladatelje vedno znova privlačila predvsem zaradi svoje izrazite zvočnosti in ritma. Njegove pesmi so polne ponavljanj, igrivih zvočnih podob in melodičnega toka, ki pogosto sledi naravni govorici jezika. Ritem pri Kosovelu ni le oblikovni okras, ampak ustvarja razpoloženje, občutek gibanja in posebne pesniške slike," poudarja Bojana Kralj, ki pravi, da so prav zato "v njegovih verzih prepoznali skoraj že skrito glasbo".

Tudi otroške pesmi so izziv

In ker Kosovelove pesmi, kot poudarja Bojana Kralj, pogosto zvenijo, kot da so bile ustvarjene za petje, je prav petje ženske vokalne skupine Korala pod vodstvom Eneje Baloh in Antona Baloha povezalo večer. Režijo, vezno besedilo ter izbor Kosovelovih verzov je podpisala Edita Frančeškin, tudi sama pevka v zboru, kakor Monika Kontelj, ki je v vlogi povezovalke številno občinstvo vodila po Kosovelovem "svetu, kjer besede odmevajo v melodiji Krasa". Posebej vznemirljiv je bil drugi del, posvečen otroški uglasbeni poeziji, pri katerem so se skupini na inštrumentih pridružile tri študentke Pedagoške fakultete, in zazvenele so Burja na glasbo Alda Kumarja, Otrok s sončnico, Sultanček na vlaku in Naš prašiček Bojana Adamiča, ki jih je priredila Bojana Kralj, in Večer Pavla Kalana. "In nikakor ne mislite, da je bilo za nas lahko vrniti se v otroštvo ali da bi bilo za naš zbor te pesmi preprosteje izvajati. Sploh ne!" je poudaril Baloh. Večer je tako izzvenel z občutkom, da nas bo Kosovel tudi po njemu posvečenem letu še dolgo presenečal. •