V slovenskem hramu kulture so požrli svastiko
Trenutno najuspešnejši primorski umetnik Marko Brecelj je predsinočnjim na enem od vrhuncev Brecljevanja, celotedenske prireditve, ki jo izvaja v Cankarjevem domu, gostil tri stare tovariše: v središču slovenske institucionalne kulture so nastopili ostri prepevajoči poeti Dani Kavaš, Bela Marias z bendom Tudósok in Franci Blašković z vnovič oživljeno zasedbo Gori Ussi Winnetou. Brecelj je obiskovalce po svoji stari navadi tudi dobro pogostil: postregel jim je z vinom, s sokovi in z veliko torto v obliki - svastike.
LJUBLJANA> Brecelj in njegovi soborci so Malo galerijo Cankarjevega doma začasno spremenili v dodobra napolnjen klubski prostor: nemogoče je spregledati fotografsko razstavo 208 posušenih koprskih palm, na ogled je palmovid (tloris Kopra z natančno označenimi palmami), gledalcem so na voljo videoposnetki mehkoterorističnih akcij in razne dokumentarne oddaje, razstavljeni so trije fički, namenjeni ponedeljkovi dražbi, v brskanje se ponujajo tako stare fotografije kakor dokumentacija Društva prijateljev zmernega napredka, razobešene so kitare, razni rekviziti, vse mogoče.
Razvejan program se je predsinočnjim zgostil v trojček koncertnih nastopov. Na odru preslabo obiskane Linhartove dvorane - avditorij je na redko posejalo nekaj več kot sto obiskovalcev - je najprej nastopil prekmurski kantavtor Dani Kavaš, ki je ob repetitivni spremljavi sintesajzerja nizal jedke stihe z albuma Kapitan Kapital (2008). Še močneje, tako s krepkimi vzkliki kakor z mešanico jazza, rocka ter celo diska in reggaeja, je večer začinil novosadski Madžar Bela Marias z večkrat sestavljeno, razpuščeno in spet sestavljeno zasedbo Tudósok.
Zvezda večera, ki je spočetka sitnarila, da bi rada nastopila prva, je bil kantavtor in pridigar Franci Blašković. Poslušalstvo je izvedelo, da se žilavemu Istranu niti malo ni ljubilo priti nastopat v Cankarjev dom, a kaj ko Breclju laže rečeš “ja” kakor “ne”. In je prišel, Blašković, neizprosno udaril z obiljem kosmatega besedja in rezko kritiko sodobne družbe, zlasti pogoltnega kapitalizma. Slabo jo je odnesel tudi popevkar Manu Chao, ki po Blaškovićevi oceni družbeni angažma izkorišča za lastni zaslužek, najhvaležnejši sprejem pa so kajpak doživele stare dobre klasike, denimo pesem z dolgim naslovom Budi se Istok i Zapad, ajde ljubavi pokaži pičku, budi se Sjever I Jug ... Uf, Uf! in pa uročljiva Addio Pola z Blaškovićevega istoimenskega prvenca. Avtor se ji je že skoraj odrekel, dolgo je ni maral igrati, saj se je je naveličal, pa tudi tokrat je obudil le njen prvi del. Nastop je sklenil s tiho, nežno izvedbo pesmi o ljubezni med Slovenko in Hrvatom. Pa je tudi ta proti koncu nekoliko “popizdila”, kakor temu pravi vselej sočni Blašković.
Sočna je bila tudi torta, namenjeni zaužitju in demistifikaciji svastike. Brecelj je dodal, da jo je mogoče interpretirati tudi kot izraz konkurenčnega boja med Cankarjevim domom in Kinom Šiška, kjer je večer zatem nastopila z nacistično ikonografijo okrašena skupina Laibach. Še pred razkosanjem svastike, ki so jo jedci zavoljo njene slastnosti prekrstili v slastiko, je Brecelj primaknil skrivno darilo: zagodel je svojo skoraj štiridesetletno pesem Rolling Stonesi spoznajo moje stare starše, ki jo bo gotovo slišati tudi na njegovem jutrišnjem koncertu Mojstru, ki me je odkril, posvečenem skladatelju Bojanu Adamiču.
ANDRAŽ GOMBAČ
