V snegu zvok obmolkne
Zvok, elektronika, računalniki, nove digitalne tehnologije so spremenili naša življenja. Sodobna umetnost te spremembe s posebno senzibilnostjo opazuje, obravnava in nam jih posreduje. Eden od možnih vhodov v polje sodobne umetnosti je skozi zvok. In skozi ta vhod vstopata kuratorja Pixxelpointa.
> Za temo letošnjega festivala ste izbrali zvok. Zakaj?
Aljoša: “Z Markom že od leta 1997 soustvarjava projekte, katerih bistveni del so zvoki in signali. To naju zanima, sceno dobro poznava in na Pixxelpointu zvok še ni bil tematsko obdelan. Zvok je precej širok pojem; je komunikacija, govor, signal. Že ko se rodiš, zaslišiš mamin glas; dvogovor med ljudmi je zvok, ljubezenske izjave so zvok, brez tega človek ne more živeti, zvok je šelestenje listja, komunikacija sodobnih strojev ... V zadnjih dvajsetih letih naju je to fasciniralo, še zlasti nevidni teritorij signalov.”
Aljoša Abrahamsberg, umetnostni zgodovinar že od leta 1992 deluje v polju najbolj inovativne in aktualne sodobne umetniške prakse. Kot član intermedijskih skupin Signal Sever in Spektr je sodeloval na mnogih umetniških razstavah in festivalih. Piše članke in kritike in je avtor več kot 50 televizijskih oddaj o sodobni umetnosti. Od leta 2002 je direktor Zavoda za umetniško produkcijo in ustvarjanje RX-TX, od leta 2011 je kustos galerije Dimenzija napredka v Solkanu. Marko Peljhan je eden najbolj profiliranih slovenskih intermedijskih in konceptualnih umetnikov. Svoje delo je predstavil na najpomembnejših bienalih in festivalih novih medijev, kakor tudi v institucijah sodobne umetnosti na svetu. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim nagrado Unesco za digitalne medije ter nagrado Prešernovega sklada. Od leta 2002 je profesor novih medijev in interdisciplinarnih študijev na Kalifornijski univerzi v Santa Barbari, kjer vodi laboratorij Systemics. Od leta 2008 je tudi sodirektor UCIRA - Inštituta za raziskave v umetnosti za celoten sistem desetih kalifornijskih univerz.
> Kakšno vlogo ima zvok znotraj polja sodobne umetnosti?
Marko: “Zvok ima zelo pomembno vlogo znotraj umetnosti nasploh. Ko smo razmišljali o temi Pixxelpointa, je bil eden od glavnih motivov prav navezava na futurizem in umetnost hrupa ter na manifest, ki ga je pred 99 leti napisal futurist Luigi Russolo iz Portogruara. Ko smo v osemdesetih v tem mestu rasli in začeli spoznavati umetnost, je bilo ključno ponovno odkritje umetnosti hrupa skozi industrijsko glasbo - Test department, zgodnji Laibach, Einstürzende Neubauten. Zgodili so se ključni dogodki v zvočnosti, ki so na novo definirali umetnost. Spomnimo se na Marija Kogoja, na Satija in na trenutek, ko je elektronika vstopila v glasbo in odprla povsem nov svet.”
> Kakšen cilj so zasledovali avtorji, ki jih vidimo na Pixxelpointu?
Aljoša: “Pri instalacijah so zanimive domislice, inovativnost in poetičnost. Zvok denimo sproža vizualne podobe s pomočjo novih programov, novih tehnologij, znanost tu vpade v polje umetnosti in pokaže ljudem nekaj, kar nima pragmatičnega učinka, ampak poezijo, nenavadne kombinacije. Umetnost ukinja konvencije, seli se na polje družbenega, z Arktično perspektivo spoznavamo probleme okolja, slišimo zvok drugih jezikov, s Taom Vrhovcem Sambolcem prikazujemo utopični prikaz komunikacije v vesolju, kjer ni zvoka, z Matthijsom Munnikom posežemo v biotehnologijo in politiko manipuliranja z živimi bitji, Studio Nomad govori o manipulaciji z informacijo.”
> Prav na dan otvoritve festivala je snežilo. Zakaj se človek počuti prijetno, ko sneg utiša zvoke krajine?
Aljoša: “Akustika zasnežene pokrajine je drugačna - v njej zvok obmolkne. A zanimivo, ko zvok popolnoma izgine, ko ni več odmeva, denimo kot v gluhi komori, se človek počuti nestabilno in zmedeno, brez koordinat in orientacije.”
> Marko, v Novo Gorico ste prileteli s Finske.Kaj ste tam počeli?
“V okviru Iniciative za arktično perspektivo smo na severu Finske opravili dvotedensko raziskovalno delo. Preizkušali smo senzorne sisteme, ki jih razvijamo na univerzi, namenjeni so snemanju krajine in vseh podatkov o njej. S temi našimi napravami zbiramo tradicionalno vedenje o pokrajini. Vsako mesto ima svoje zgodbe in mi delamo kompleksen zemljevid. V veselje mi je, da smo na Pixxelpointu prvič pri nas predstavili del tega, še prej pa na bienalu v Lyonu.”
> Je tam popolna tišina?
Marko: “V bistvu ne. Popolna tišina je relativen pojem, še v gluhi sobi je ni, saj slišiš samega sebe. Polno tišino morda doživljajo le naši soljudje, ki so izgubili možnost poslušanja zvoka in oni bi nam lahko o tem največ povedali.”
> Marko, v svojih projektih kažete nematerialnosti, za katere naše telo nima čutil, da bi jih zaznalo.
“Morda je metoda našega ustvarjanja prav to, da prek radovednosti pogledamo v stvari, ki so okrog nas in jih ne vidimo. Recimo elektromegnetno valovanje, ki ga doživimo lahko le z aparaturami, a je povsod okrog nas. Ja, kot neki rudarji kopljemo to materijo in jo prevajamo v druge oblike, ki jih lahko doživimo le skozi umetnost.”
> Kakšna je še vloga umetnika danes?
Marko: “Kot umetniki moramo skrbeti, da ustvarjamo in zastavljamo prava vprašanja. Po drugi strani je vsak umetnik tudi državljan, anarhist ali ne, to ni pomembno, vsekakor pa mora biti kritičen do tega, kar se dogaja v družbi, in to neprestano.”
Aljoša: “Gre za senzibiliteto. Danes je problem sveta v tem, da je premalo senzibilen. Ljudje nimajo pravih odnosov, ti so hitri in površni. Umetnost je tu bistvena, ker širi pristen odnos do soljudi, okolja, omogoča kvaliteto eksistence, omogoča biti človek. In če se poveže z drugimi polji, ima totalen razgled nad življenjem.”
> Kakšno izkušnjo prinaša organizacije takšnega festivala?
Aljoša: “Zame zelo pomembna. Predvsem sem spoznal, da je umetnik največji revež. Človek, okoli katerega se vse dogaja, je najmanj plačan. Zasluži tiskar, gostinec, prevoznik … le tisti, zaradi katerega smo vsi tukaj, ne. Sicer pa, festival je kompleksen, paziti je treba, da je vsebina kakovostna in hkrati, da ne prekoračiš sredstev, ki so že tako nizka. Veliko je žicanja in črtanja projektov, ki so predragi. In to za festival, ki je v svetu že znan - v to sem se prepričal v stikih z ustvarjalci, ki je čezmejen, kakovosten. Če bi mesto vanj več investiralo, bi se denar tudi povrnil. Festivali imajo danes ekonomsko moč, poglejte samo bienale in podobne manifestacije, ki pritegnejo ogromno ljudi.”
Marko: “A za to moraš imeti vizijo!”
KLAVDIJA FIGELJ