V spomin: Branko Kraljevič (1952-2018)
“V mojem začetku je moj konec,” pravi pesnik. A mi takrat, v zdaj že davnem začetku sedemdesetih, nismo videli konca. Samo bleščeč sij začetka. In na začetku ni bila beseda, temveč gledališče.
To je bilo gledališče, ki ni gledalo nazaj, temveč naprej. Atelje SABB je bil med letoma 1970 in 1977 resnični ustvarjalni atelje, v katerem se je rojevalo novo, mlado slovensko gledališče, in to raziskovalno, miselno prodorno, družbeno zavzeto gledališče, zasidrano hkrati v širšo gledališko tradicijo in svoje najožje okolje: gledališče, ki je hotelo spreminjati.
In je pod tvojim vodstvom spreminjalo. Prve predstave Ateljeja so si zastavile visoke cilje in jih tudi dosegale: Amfitruo, Puške gospe Carrar, Hiša na robu mesta ... so po eni strani nadaljevale tradicijo, ki jo je v Koper, v sušnih letih po zaprtju poklicnega Gledališča Slovenskega Primorja, prinesel Mestni oder, po drugi strani pa so, še posebej s sodelovanjem kolegov z ljubljanske gledališke akademije pri predstavah Zgodba o živalskem vrtu in Hvarčanka, ponovno vpisale Koper na slovenski gledališki zemljevid.
Spreminjali pa smo se tudi mi, ki smo pri tem sodelovali. Vsi smo v Kopru ustvarili ne samo gledališko, temveč tudi človeško skupnost, delujočo pod tvojim budnim očesom. Ti nam pri tem nisi pomagal samo kot ustvarjalec, režiser, temveč tudi in predvsem kot razumevajoč vodja, nesebičen vzgojitelj, zvest prijatelj, marsikomu celo kot skrben oče. Tista začetna leta so v nenavadno komuno, nemara zapozneli odmev konca šestdesetih let, združila pisce, dramaturge, igralce, glasbenike, likovnike, tehnike in mnoge druge, tudi samo spremljevalce in ljubitelje avtentičnega gledališča. Nekateri med njimi ne živijo več z gledališčem, mnogim pa je prav to sodelovanje začrtalo življenjsko pot in so danes uveljavljeni ustvarjalci na svojem področju.
To je bil začetek, v katerem se je v tvoji jasni viziji, s katero si nas okužil, v tvoji domišljiji, lucidnem humorju, pa neprizanesljivem premisleku, izrečenem s skorajda legendarno retorično spretnostjo, dopolnjeno s sonornim glasom in domala hipnotičnim pogledom, izoblikovala podoba gledališča, v katerem se - kot si zapisal v obdobju, ko si umetniško vodil SNG Drama Maribor - “srečujejo duše preteklih in telesa zdajšnjih, misli nekdanjih in dileme današnjih”. Gledališča, ki je znalo izkoristiti lokalne, tudi istrske in italijanske posebnosti in jih povezati s sodobnimi evropskimi gledališkimi tendencami. Gledališča, ki je najbolj zaupalo pesniški pripovedi in igralcu in ki ni nikdar hotelo samo zabavati ali uspavati, ampak prebujati - in spreminjati. Šlo ti je za nenehno stvarno in poetično, magično rojstvo - in Večerno rojstvo v lapidariju se je imenovala predstava, najbrž vrhunec in tudi zaključek tega začetnega koprskega obdobja …
Tvoje mesto ti je vrata le nekajkrat narahlo odprlo: kot mnogi talenti pred tabo si ga zapustil in svoje gledališke vizije udejanjal v širšem slovenskem prostoru, nazadnje v Medvodah. Tam se je obnavljalo tvoje gledališče in v tem pravzaprav vidimo bleščeči sij konca, dragi Brane. Saj, kot pravi pesnik: “V mojem koncu je moj začetek ...”