V spomin: Radko Polič - Rac (1942-2022)

Skupaj sva se vozila v Trst in nazaj v Ljubljano. “Jurček, a greva domov?” je vprašal po vsaki vaji. “Jurček, kdaj me prideš jutri iskat?” je vprašal vsakič, ko sem ga pripeljal pred vhodna vrata. In med tema vprašanjema je minila ura vožnje. Ena ura, kjer sem jaz molčal, on pa je govoril. Zgodbe o svojem življenju, o spominih, o gostovanjih po bivši Jugoslaviji. Nikoli ne bom pozabil pripovedovanja, kako so s predstavo gostovali v Beogradu. “Z avtobusom smo se pripeljali pred gledališče, položili so rdečo preprogo in nam izrekli toplo dobrodošlico. Bili smo cenjeni in spoštovani. Veš, Jurček, danes nismo več. Zagotovo ne tako kot včasih.” Takšnih in drugačnih zgodb je bilo še ogromno. In komaj sem čakal, da odrineva na pot, saj sem vedel, da me bo vsakič razsvetlil s kakšno anekdoto in nasvetom, ki mi bo pomagal, da se razvijem kot igralec in nenazadnje kot človek.

Z vsakim dnem mi je postajalo bolj jasno, kakšno srečo, čast in privilegij imam, da z njim stojim na odrskih deskah. Nikoli ni dajal občutka superiornosti, češ jaz sem mlad igralec, on pa starosta slovenskega gledališča, in temu primeren mora biti tudi odnos. Ne, ravno nasprotno. Bila sva kolega. Prijatelja.

Spomnim se, kako smo do konca študija Hlapcev čakali njegov zaključni monolog. Imel sem občutek, da se ga je otepal. Kot da ga ni hotel povedati, ker ni bil še pripravljen na to. Če me spomin ne vara, je odlašal do dneva pred generalko. In na tisti večerni vaji ga je končno povedal. Ne morem z besedami opisati čustev, ki so me prevevala v tistem trenutku. Bruhnil sem v jok in skozi solze občudoval to krasno bitje na odru. Tega - kakor mu pravi marsikdo - norca, ki je dušo in telo posvetil gledališču.

Rac, Jurček te ne bo jutri prišel iskat in potem odpeljal domov. A z mano se boš v spominih vedno peljal v Trst in nazaj. Veš, spoštujem te in cenim. In skozi solze ti govorim: HVALA.

Jure Kopušar