V spomin: Slavo Batista (1927-2018)
“Naš zvokovni sistem postaja vse bolj enoličen, kar je svojstven paradoks, glede na možnosti, ki nam jih ponujajo različni prenašalci zvoka,” sem v Radijski kroniki ugotavljal že ob umetnikovi 70-letnici. “Na srečo so med nami ljudje, ki jih je otroško pastirsko obdobje zaznamovalo za vse življenje.”
Eden teh je bil 16. septembra 1927 rojeni Slavo Batista iz Zarečice, ki je najlepše ure jeseni življenja preživljal v Cepkih, kjer je izklesal veličasten Olimp staroslovanskih božanstev, preizkušal najrazličnejša glasbila in v ansamblu s hčerko Ireno, vnukinjama Anjo in Metko ter vnukom Vidom obujal stare ljudske napeve in viže. Vnuke je naučil tudi glagolice kot skrivne pisave.
Slavo je, še preden je shodil, prilezel do sosedovega gostišča in godel na orglice, kot pastir je že v otroški dobi rezljal različne piščalke, iz telefonskih žic so nastajala strunska glasbila. K nunam “notredamkam” se je v Ilirsko Bistrico kasneje hodil učit igranja violine. Sam se je z vlakom kot šestleten mulc odpravil v Trst po violino in jo nekako zamenjal za nekaj zavojev domačega masla. Violino je preizkušal v izvotljeni kopi sena, da starši ne bi zvedeli zanjo. Med vojno je pomagal partizanom kot kurir. Po osvoboditvi se je kot 18-letnik odpravil v Ajdovščino opravljat sprejemne izpite za glasbeno akademijo pri profesorju Ivanu Siliču, a se je moral na pritisk staršev odločiti za kmetijsko šolo v Rakičanu. Kasneje je opravil še fitopatološko specializacijo v Novem mestu. Z Ireno, ki je pozneje postala njegova žena, je opravil še tečaj za metereologa; najprej je delal na Kredarici in kmalu se jima je v Ljubljani rodila hči, prav tako Irena.
Družina se je leta 1956 preselila v Koper, kjer sta zakonca delala na metereološki postaji v Žusterni, zatem pa se je Slavo kot fitopatolog zaposlil v pristanišču. Ljubezen do glasbe ga je pripeljala do raziskovanja staroslovanske dediščine v Istri, za kar ga je navdušila knjiga Franja Lediča iz Zagreba, kasneje pa je sodeloval s Pavlom Medveščkom. Med službo je redno kiparil in se udeležil številnih simpozijev po Jugoslaviji, po upokojitvi pa je v Cepkih tudi kmetoval.
Redno je izdeloval in izpopolnjeval svoje instrumente. Počasi je nastal družinski ansambel, ki je na koncertih presenečal občinstvo z ljudsko glasbo, in še hranim preizkusni izvod zgoščenke v izdaji društva Capris. Slavo se je vračal tudi h koreninam samooskrbe, izdelal si je električni kamniti mlin za žito in si pekel kruh, na dvorišču hišice pod semedelskim gradom pa je kraljevala koza, ki mu je pomagala do častitljive starosti skoraj 91 let.