V umetnosti ni meje

SEŽANA > Predstavlja se deset “izoblikovanih, afirmiranih, klenih likovnih osebnosti”. Kljub dolgotrajnemu stažu na področju likovnega ustvarjanja ohranjajo izjemno raziskovalnost in začenjajo “zanimiv medkulturni dialog”, je razstavi na pot dejala umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn.

Piero Conestabo ob tradicionalnih likovnih izrazih uporablja inovativno grafično tehniko s katranom in “ready-made” matrice. Na slikah Else Delise eksaktno zgradbo motivov dodatno izraža bela svetloba ozadja. Slikam daje posebno čarobnost in učinek modernistične variante baročnega iluzionizma, ugotavlja Stibilj Šajnova.

Dela Annamarie Ducaton živijo avtonomno življenje stiliziranih form. Jasnim konturam in barvnim poljem avtorica dodaja granulat, likovno celoto zaznamuje z blago reliefnostjo. Ustvarjalna poezija Pavla Hrovatina je poklon kamnu, primarnemu kraškemu materialu. V njem avtor odkriva novo in ostaja zvest staremu ter kraško - mediteranskemu pejsažu.

Morje, Kras in kamen

Stvaritve Jasne Merku so zavezane kolažu in igrivosti minucioznega zlaganja koščkov materialov. Njihovo pojavnost avtorica nadgradi v kompozicije, preplavljene s čutnostjo in duhovnostjo, medtem ko Claudia Sivina zanimajo optični efekti. Dosega jih s skrbno izbiro materialov, kot so ogledalo, steklo, les, medenina, jeklo in marmor.

Deziderij Švara je izjemno subtilen kolorist in raziskovalec barv. Njegovi obmorski pejsaži vodijo v izjemno stanje duha, v razpoloženje pomiritve in pogleda vase. Opus Livia Zoppolata daje vtis starih, palimpsestno učinkujočih zidov, na katerih se nabirajo slikarjeve zgodbe, ki že izginevajo pod zastorom nove plasti.

Za Borisa Zuliana je večno tematsko izhodišče Tržaški kras, z njim razkriva svoja videnja specifik tega sveta, vodi jih v novo avtorsko občutljivo realnost. Edi Žerjal z uporabo kolaža in trganega svilnatega papirja ustvarja dinamične abstraktne kompozicije, te učinkujejo kot prosojna opna, skozi katero prihaja svetloba.

“Lahko dobro sobivamo”

Ob odprtju razstave sta svoje pesmi prebrala en slovenski in en italijanski avtor: Aleksij Pregarc in Roberto Dedenaro. Pri slednjemu je za prevod poskrbel Marko Kravos, za branje slovenske besede pa vodja programov v Kosovelovem domu David Terčon, ki je tudi vodil dogodek.

Toda zamisel o razstavi se je porodila v Trstu. Livio Zoppolato jo je negoval več mesecev in jo skupaj z Deziderijem Švaro v vlogi prevajalca pripeljal do uspešnega zaključka. Vodila ga je misel, da v umetnosti ni mej. “Radi bi se zbližali, saj lahko skupaj zelo dobro sobivamo,” je dejal. Ducatonova si želi nadaljnjega sodelovanja in novih gostovanj razstave: “Vedno v duhu dejstva, da meje ni, čeprav v glavah nekaterih še vedno obstaja, kar je velik problem. Toda umetnost lahko vstopi v dušo ljudi in je zelo pomembna pri povezovanju narodov.”

Švara priznava, da pot do odprtja razstave ni bila lahka: “Mi vsi smo prijatelji, toda med umetniki je vedno težko se dobiti in razumeti. Z vztrajnostjo smo to dosegli in zdi se mi, da je rezultat res zanimiv in vreden.”

Tokrat na Krasu namreč prvič razstavlja pet Slovencev in pet Italijanov iz Trsta. Na razstavo ob kulturnem prazniku pa je ponosen zaradi še enega razloga: “Vedno sem bil prisoten tudi med Italijani, da izpričujem našo prisotnost. V Trstu se je izboljšala situacija, vendar so še vedno prisotni tudi stari predsodki in propaganda.”TINA ČIČ