V začaranem krogu
Čeprav je Metka Erzar, diplomantka oddelka za dekoracijo beneške akademije, razstavo naslovila brez. Naslova, je jasno, da gre za ljubezenska razmišljanja. Poljub, Srečanje, Spirala življenja, Križ ljubezni, Gnezdo, V začaranem krogu vodijo do tiste senzibilnosti, ki jo je avtorica mojstrsko in subtilno izčistila v najnovejših monokromnih slikah, ki še dišijo po barvi. Imenovala jih je Mono chrome.
AJDOVŠČINA > Goriška umetnica Metka Erzar je bila nekaj časa v zatišju pred samostojnimi javnimi predstavitvami, a prav pričujoča razstava v Pilonovi galeriji kaže, da je v tem času delala naprej. Pri njej to pomeni, da je razvijala likovno senzibilnost, sledila svoji intimni in intuitivni poti, ki se potem pretvori v medij likovnega dela. Da je vrtela vreteno tako dolgo, dokler se mantra ni začela spreminjati v nit. In naredila je velik korak. Korak od dekorativnih pristopov (v najboljšem pomenu besede) in instalacije do slikarstva.
Prav njena najnovejša dela Mono chrome, ki jih je na razstavo prinesla še povsem sveža, so sublimna polja, dolge pavze tišine, med katerimi se začuti odnos do drugega. Erzarjeva je začela delati na čutni lastnosti barve, ene same barve, žametno modre in karbonsko sivo-črne, ki jo podlaga relief krožnice. Lepo odskočno desko za pričujoče monokromne slike vidimo v sliki V začaranem krogu iz leta 2007: iz preteklosti je ostal tudi spomin na črke in pisavo, tako značilen za Metkin likovni jezik. Ostal je obešen na sliko, dobesedno z vrvjo, na katerem visi zvitek, več zvitkov, pismo, besedilo, vsekakor sporočilo. Kot sled roke in sled srca.
Osrednja forma je forma kroga, kroženje daje ritem pričujoči razstavi, dogajanje poteka v začaranem krogu. Krožnica pa ima za gledalca dvojen, dialektičen pomen; je popolna forma, cikličnost naravnih tokov in lepa ekspresivna linija, ki jo lahko potegne roka v enem zamahu. In je imperativ letnih časov, konec, ki se stika s ponovnim začetkom, prekletstvo ponavljanja, neizbežnost krožnice. Heraklit je govoril, da vse teče, vse se spreminja in je rekel tudi, da nasprotja ženejo svet v njegovem večnem krogotoku. In da je sonce vsak dan novo; da je pot navzgor in navzdol ena in ista, vendar da v isto reko ni mogoče stopiti dvakrat. Reka ne teče v krogu, je linearna, pa vendarle voda v naravi kroži.
Tako nas oba, Metka in Heraklit, pripeljeta do kozmološke estetike, ki pravi, da je kozmos, ki ga v njegovem dialektičnem razvoju krmari logos, lep ravno zaradi višje harmonije, reda v navideznem neredu.
KLAVDIJA FIGELJ
