V zavetju svobode

KOPER > V istem prostoru so se ljubitelji in občudovalci pesniškega sveta Tomaža Šalamuna (1941-2014) zbrali in prebirali njegovo poezijo pred slabimi štirimi leti in tako skupaj z njim počastili njegovo 70-letnico. Takrat je dejal, da je bilo tisto literarno branje nekaj najlepšega, kar je doživel ob svojem jubileju. “Veste, človek se ob tem, ko piše, včasih počuti popolnoma blaženega, kdaj pa neznosno krivega. Velikokrat pa se mi zdi, da bo to, kar sem naredil, pozabljeno. In se sprašujem, ali s svojo poezijo kaj vzbudim, se časa dotaknem ... Po tem, kar sem danes slišal, me preveva dober občutek. In si želim, da bo kaj od tega lahko govorilo tudi zanamcem. Strašno sem vam hvaležen za to.”

Knjigarna Libris, Forum Tomizza in Kulturni klub Koper so si naslov za predsinočnji večer, na katerem so se poklonili spominu na Tomaža Šalamuna, sposodili v njegovi pesmi Pesnik je absolutno briljanten; leta 1973 je izšla v zbirki Arena pri koprski založbiLipa. Pesnik, ki je z zbirko Poker leta 1966 postavil mejnik v slovenski poeziji (in razdelil tako strokovno kot tudi laično javnost), je izdal več kot 40 pesniških zbirk. Najnovejša, Orgije je izšla pri založbi Beletrina - predstavili so jo predsinočnjim -, Rama pa je še v tisku in jo bo v kratkem izdala koprska založba Hyperion.

16 bralcev in bralk - Iztok Geister, Nikolai Jeffs, Rafka Kirn, Gani Llalloshi, Vida Udovič Medved, Vesna Mikolič, Elen Slavec, Marko Sosič, Mario Steffè, Vladka Tucovič, Neven Ušumović, Jure Vuga, Irena Urbič, Ariel Cubria in Jasna Čebron - je Šalamunovo poezijo izbiralo iz različnih zbirk, ob slovenščini pa je odzvanjala še v angleškem, italijanskem, albanskem, španskem in hrvaškem jeziku.

Zakaj nas Šalamun, ki velja za najbolj prevajanega slovenskega pesnika, po petih desetletjih še vedno tako vznemirja? Jasna Čebron, ki je literarno branje uvedla z nekaj mislimi o Šalamunovi poeziji, pravi, da zato, ker s svojo poezijo bralcu ne dovoli, da miselno lenari, otopi, da mu je vseeno: “Priklanjamo se poeziji, ki je slovensko besedo razširila in jo dvignila. Šalamun v poezijo naseli besedo, ki je morda jezikovna norma ne dovoli, in tako omogoči, da vanjo vstopi tudi narečna, pogovorna ali tujejezična beseda, tista, ki pač zaživi v pesnikovem radostnem ustvarjalnem trenutku.”

Šalamunova poezija je neizprosna: ni nujno, da bralca navdušuje, lahko ga tudi jezi, ker ga pušča v tesnobi ... Vrata drugam se, tako Čebronova, odprejo le z - branjem: “Če bereš, če dovoliš, da vate stopi beseda, ki bolj slika kot melodiozno vabi, če zavržeš predsodke, potem te Šalamunova poezija naseli s svobodo.”

MAKSIMILJANA IPAVEC