V znamenju prijateljstva
Prva premiera koprskega gledališča in obenem otvoritvena predstava festivala Pri svetilniku je na oder pripeljala drugačen pogled na svet, kakršnega premore znameniti literarni lik Pika Nogavička. Predstavo Pazi, Pika!, ki je nastala po motivih gledališke igre Dese Muck, navdahnjene s Piko Nogavičko Astrid Lindgren, je dinamično režirala Tijana Zinajić, v Piko pa se je prepričljivo vživela Ajda Toman.
V predstavi, koprodukciji koprskega gledališča in Dramskega odra za mlade Lutkovnega gledališča Ljubljana, je dogajanje postavljeno na otroško igrišče sredi naselja, ki ga je scenografka in kostumografka Jasna Vastl domiselno upodobila s prožnimi valjastimi stebri, potiskanimi s podobami stavb. Pravo nasprotje sivine so otroci, posebneži, ki se tam igrajo - Miša (Urška Hlebec), Zorica (Irena Zubalič), Govedo (Jernej Kuntner) in zloglasni Kobra (Rok Kunaver), čigar glavni hobi je ustrahovanje nemočnih. Še posebej lahki tarči sta Polona (Mojca Fatur) in Primož (Vito Weis), sestrica in bratec z nadvse zaščitniško mamo (Nina Ivanič), ki bi rada otroka obvarovala pred vsem slabim tega sveta - od bacilov do hudobnih ljudi -, v resnici pa iz Primoževih ust izvemo, da po mnenju psihiatra zaradi nje utegne imeti osebnostne motnje.
Dogajanje je postavljeno v Slovenijo, Piko pa Polona in Primož poznata iz knjige, od koder jo prikličeta, ko sta zaradi Kobrovega nadlegovanja v stiski. Pikin prihod predstavlja v vseh pogledih preobrat, saj se razmerje moči naenkrat poruši. Pika, ki je očitno pisana na kožo Ajdi Toman, ni zgolj nadnaravno močna, temveč Kobro ob pamet spravi tudi s svojim neobičajnim razmišljanjem in vedenjem. Deček, za katerega skrbi prezasedeni oče (Iztok Valič), pa na pomoč prikliče Petra Klepca (Igor Štamulak), svoj najljubši pravljični lik, a se ta na otrokovo veliko razočaranje, kakor ne nazadnje vsi ostali, s Piko spoprijatelji.
Predstavo zaznamujejo všečni songi, delo Neže Zinjaić, Žige Sakside, in Jožeta Šaleja, zapeti ob skupinskih plesnih točkah, ki razbijajo in hkrati vsebinsko podkrepijo osnovno zgodbo, tematsko osredotočeno predvsem na prijateljstvo in občutek sprejetosti. Zlasti slednji pride do izraza proti koncu, ko Pika Kobri obljubi, da bo na velik plakat na šoli napisala, da je v vseh pogledih najboljši, deček pa sprevidi, da se je moč lepo imeti tudi brez nadlegovanja vrstnikov.
Ritem dogajanju in najzabavnejšim trenutkom nedvomno najbolj narekuje pika, saj je v njenem liku ohranjena izvirna neobičajnost in svojevrstna “neonesnaženost” s takimi ali drugačnimi od odraslih privzetimi prepričanji, kar pa je ne povzdiguje med svetnice. Enako velja tudi za ostale otroke. Navihanost ostaja njihova značajska poteza, kar je moč preveriti v sklepnem kontroverznem prizoru, o katerem se mnenja staršev in najmlajših gledalcev najbrž krepko razlikujejo. Vsi, otroci in odrasli, se namreč na Pikino pobudo odločijo strašiti teto Betko (Alenka Pirjevec), redno obiskovalko igrišča, ki ima otroke nadvse rada, otroci pa njo malce manj.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
