Večer iskanja lepih tonov

NOVA GORICA> Gre za mlade glasbenike iz Slovenije in Brazilije, ki so se namenili svojo koncertno dejavnost združiti v skupinskem muziciranju. Nastopili so Eva-Nina Kozmus (flavta), Cristiano Alves (klarinet), Jure Hladnik (klarinet), Fabio Cury (fagot), Peter Whelan (fagot), Luiz Garcia (rog) in Boštjan Lipovšek (rog).

S koncertom v novogoriškem kulturnem domu so glasbeniki pričeli tudi nekakšno mini turnejo po Sloveniji, le-ta pa bo v marsičem odgovorila, kako naprej. Bo ansambel postal trajnejše narave, ali bo le ad hoc zasedba, ki občasno poveže glasbene prijatelje? Delno smo si lahko odgovorili že na koncertu minuli ponedeljek. Poslušalstvo jih je brez dvoma lepo sprejelo, programsko pa se zdi zadeva še v fazi izpopolnjevanja in premišljevanja.

Začetek ni bil ravno spodbuden. Mozartova Serenada v Es-duru, št. 11, KV 375 je bila izvedena z zelo zadržanimi strastmi. Ne glede na vsebinski in praktični fokus tovrstne glasbe, smo Mozartove radoživosti in prislovične iskrivosti doživeli bolj malo, rokodelska umetnina pa je izzvenela bolj kot silhueta resnične skladbe, brez dinamike in monotono. Še dobro, da je že v drugi točki dogajanje na višje obrate spravila mlada flavtistka Eva-Nina Kozmus, ki je nadomestila obolelo Mileno Lipovšek. Villa Lobosova skladba Choros št. 2 za flavto in klarinet je krasno delo s temperamentnimi poudarki in prefinjeno strukturo. Izvedba je bila v vseh pogledih odlična, predvsem pa polna presenetlji-vih strukturnih obratov in pravi krik skladateljeve domišljije.

V nadaljevanju smo radovedno pričakovali tudi Suito št. 1 za dva rogovaFernanda Moraisa (1966), predvsem zaradi dua, ki ni ravno običajen. Rog je občutljiv instrument, ki se pogosto sooča s problemi intonacije in čistosti tona. Tudi tokrat je bilo tako. Sicer izvrstna hornista sta naredila največ, kar se da, toda občutek, da je bilo večino napora med igranjem posvečeno predvsem intonaciji in iskanju lepih tonov, nam ni vzbujalo ravno radostnih občutkov; poslušalec se težko prepusti zvočnemu opoju, ki je nekonsistenten in nekoliko posiljeno ustvarjen. Je pa zato v drugem delu koncerta prav prijazno spolzela skozi zrak rahločutna Ipavčeva Serenada za godala, še bolj prepričljivo pa Villa Lobosova Bachianas Brasileiras št. 6 za flavto in fagot. Predvsem smo ponovno občudovali mlado flavtistko, ki je “vskočila” kot rezerva; pripravljena je bila vrhunsko, precej zahteven part pa je zaigrala v maniri velikih mojstrov.

Sklepna točka rednega dela je pripadala Beethovnu. Sekstet v Es-duru, op. 71 je sicer prijazno delo, zelo beethovnovsko v tem, da celoto gradi predvsem na motivih, ki se le s težavo “sprimejo” v melodijo. Tipično za starega mojstra, toda zdi se, da je bilo v tokratni izvedbi to “sekventirano” podajanje pretirano izpostavljeno in je bila tako skladbi odvzeta možnost, da zaživi kot enovita celota.

JOŽE ŠTUCIN