Večer o zaznamovanih

DIVAČA> Če so nekoč ljudje trpeli zaradi pomanjkanja, pa danes trpimo, ker si želimo vse več dobrin in denarja, pa tudi zemlja nam ni sveta, je ob predstavitvi literarnega večera ravnateljice sežanske Kosovelove knjižnice Nadje Mislej Božič dejal divaški župan Drago Božac. Prav zato je Bogomir Magajna v svojih delih videl današnji čas, na katerega ne bi bil ponosen.

Da je bil Magajna vizionar, nakazuje tudi uvodnik, ki ga je leta 1945 zapisal v katalogu ob razstavi primorskih umetnikov Trst-Gorica, je opomnila profesorica, doktorica Tatjana Rojc. Rojčeva, ki predava slovensko književnost in prevajanje ter sodeluje z zamejskimi ter italijanskimi univerzami, je namreč Magajno, njegovo delo Zaznamovani in celotno Primorsko umestila v zgodovinski okvir leta 1940, ko je Magajnova zbirka novel tudi izšla. Poudarila je, da je bil Magajna rojen v zlatem obdobju slovenskega Primorja, ko so Primorci doživljali kulturni vzpon. Vendar je zbirka novel Zaznamovani izšla leta 1940, torej pred začetkom vojne. Zato “duševna bolezen izraža status objektivne izvzetosti iz sveta, ki jo je mogoče zaradi obdobja, v katerem je bila napisana, razumeti kot simbol posameznika in skupnosti v letih, ko so Primorci v vrtincu najhujših preizkušenj”.

Magajna, Grum in Tomšič

Temi duševne bolezni v slovenski literaturi pa ni posvečal pozornosti le Magajna, pač pa tudi pisatelj in dramatik Slavko Grum v črticah, ki so bile do njegove smrti izdane le v revialnem tisku in so šele leta 1957 našle prostor v knjigi Slavko Grum: Goga. Duševnim boleznim v kratki prozi obeh se je posvetila profesorica slovenščine, diplomantka oddelka za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete v Mariboru Nuša Palčič, ki je povedala, da sta oba našla navdih za pisanje pri svojem vsakdanjem delu z bolniki. “Osebnostno povsem drugačna, Grum občutljiv, vase zaprt človek, ki se je posluževal celo mamil in alkohola, ter na drugi strani dobrodušen Magajna, ki je otrokom delil bonbone in se ga sodelavci spominjajo kot psihiatra, ki je nemalokrat pobožal svoje bolnike, ker je vedel, da dotik dobro dene človeški duši,” je povedala Palčičeva, ki jo je zanimalo, kako sta pisatelja v svoje pisanje vpletla zdravniški poklic. Med Magajno in Grumom bi sicer težko našli vzporednice, saj je prvi v realistično zgodbo pripovedi vnesel notranje duševno dogajanje junakov, pri Grumu pa se pojavljajo naturalistični, predvsem pa dekadentni motivi, ki so v njegovih zrelih delih podrejeni ekspresionističnim, je ocenila Palčičeva.

V svoja dela, še zlasti v kratko prozo, pa je kar nekaj literarnih likov, ki bi jim, kot je dejala slovenistka Vladka Tucović, po kosamečevsko lahko rekli “otroci božji”, bolj prozaično pa posebneži, odljudneži in samotneži, vpletel tudi primorski pisatelj Marjan Tomšič. Tucovićevo je zanimala drugačnosti v delih obeh pisateljev, vzporednice pa je potegnila med Magajnovimi Zaznamovanimi ter s Tomšičevimi novelističnimi zbirkami Olive in sol ter Kažuni.

Ožigosanost

Kako je tudi danes ožigosanost ljudi z duševnimi motnjami pogostejša kot pri ostalih telesnih boleznih, je v svojem prispevku govorila doktorica medicine Vlasta Meden Klavora. Ta stigmatizacija duševnih bolezni je povezana s predsodki, ki temeljijo na napačnih domnevah, vendar duševna motnja ni bila vedno stigmatizirana, je dejala Vlasta Meden Klavora. V antiki, denimo, so nekateri zdravniki imeli epilepsijo celo za sveto bolezen, demonološko gledanje na duševno motnjo pa je prinesel srednji vek ter tudi reformacija. “Destigmatizacija se začenja že pri samem pacientu s sprejemom duševne motnje in vključitvijo v programe,” je dejala Vlasta Meden Klavora in izpostavila, da imajo pomembno mesto pri oblikovanju stališč do duševne motnje tudi mediji.

O odnosu posameznika, družbe in pripovedovalca do drugačnosti - tako duševne kot telesne - je spregovorila tudi profesorica slovenščine Tjaša Race. “Pri odnosu posameznika do lastne duševnosti je pomembno, ali narava duševne motnje omogoča posamezniku, da prepozna svojo drugačnost. Tisti, ki se je zavedajo, imajo pozitiven odnos do nje, predvsem zaradi vidnih slušnih halucinacij nekako uživajo v tem svetu drugačnosti. Družba ima seveda nasprotno odklonilen odnos, ne razume in že skoraj groteskne podobe posameznikov sprejema z grozo in s strahom, predvsem zaradi nepoznavanja. Pripovedovalec pa v nasprotju od okolice pozitivno vrednosti to drugačnost, na določenih mestih se obnaša do posameznikov skoraj zavistno, zanimiv se mu zdi svet, ki ga sam verjetno ne bo nikoli dosegel,” je povedala Racetova.

Animator, akademski slikar Vasja Drajne, je predstavil likovno razstavo stanovalcev Socialno-varstvenega zavoda Dutovlje, literarni večer pa je z glasbo popestril mladinski komorni orkester Mirarco Tabor Sežana, z interpretacijo odlomkov iz novel Zaznamovani pa dramski igralec in književnik Aleksij Pregarc.

TINA M. VALENČIČ