Večne besede in čipke za vse čute
Vsestranska ustvarjalka, Idrijčanka Ana Balantič, je ob 15-letnici javnega udejstvovanja osupnila z natančno oblikovano in vsebinsko bogato knjigo Poezija v slikah. Pesmi, s katerimi zori od uvodne pesniške zbirke Modra srebrina (2005), je odela v unikatne, barvito sklekljane čipke. Knjiga je v celoti njeno delo, namenja pa ga v dar ljudem odprtih src.
IDRIJA > Ana Balantič, avtorica treh pesniških zbirk, dveh proznih del, oblikovalka, fotografinja, klekljarica in še in še, preseneča vse od uvodne Modre srebrine, iskreno osebno izpovedne pesniške zbirke. Z njo je leta 2005 prepozno stopila med bralce, med literarne navdušence pa po kapljicah pet let prej. Pravkar natisnjeno, osupljivo knjigo Poezija v slikah si je, kot pravi, podarila ob 15-letnici udejstvovanja. V resnici gre za velik dar Idriji, privržencem poezije, čipk in vsem ljudem, ki v kaotičnem vsakdanu še iskreno čutijo.
Čipke kot slike in slike v besedah
Minuli teden, ko je Balantičeva knjigo predstavila v idrijski knjižnici, so jo prav taki ljudje obsuli s šopki občudovanja. Recenzentka, profesorica Ivana Slamič, pa je iskreno priznala, da se je ustrašila, ko ji je Balantičeva povedala, da želi za vsako tretjo pesmijo dodati fotografijo svoje avtorske čipke. “Si bo pa ja premislila in bo čipko dala vsaj za vsako šesto pesmijo, sem si mislila. Navajena sem pač klekljanih prtičev in obrob. Ko sem videla njene klekljane slike, so dvomi izpuhteli,” je povedala.
108 pesmi v petih, vsebinsko različnih poglavjih med Metuljem v pomladnem molu do Potopljenih stoletij, krasi 35 barvito klekljanih stvaritev. Knjiga je “dolgočasna” samo v kolofonu, ki pove, da je avtorica pesmi, klekljarica po lastnih slikovnih predlogah, oblikovalka knjige in naslovnice in grafična obdelovalka fotografij Ana Balantič. Le predlogo za naslovno čipko je narisala Patricija Dodič, v poezijo in čipke pa sta se s spremno besedo poglobili Ivani - slavistka Slamič in etnologinja Leskovec.
Ko slike bereš in pesmi gledaš prvič, pa drugič znova bereš pesmi in motriš prefinjeno izdelane čipke ter občuduješ najfinejše detajle v njih in tretjič občutiš toplino, se vprašaš, kako vse to zmore eno samo bitje, pa naj bo še tako polno talentov. Slamičeva ima prav, ko v knjigi pravi: “Naslov razumem na dva načina: ne gre samo za klekljane slike, drugo polje njenega žlahtnega idrijskega ustvarjanja, pač pa za slikanje z besedami, ki so njen čopič, s katerim nastaja nov svet.”
Ta svet je težak, pogosto prežet z bolečino, osamo, večnim iskanjem, dvomi in preizpraševanjem, pa tudi poln optimizma, spoštovanja in topline, skratka tak kot ga živi večina smrtnikov. A Balantičeva ga zna v pesmi metaforično bogato naslikati samosvoje, iskreno, tankočutno do ljudi in okolja in z neskončno ljubeznijo. Z vsemi tistimi vrednotami, ki naj bi tlakovale pogrešano plat vsakdanjega mozaika.
Za nova in nova branja in poglede
Morda razkošne, hrepeneče barvne klekljane slike komu ne bodo všeč. Kot piše Ivana Leskovec bodo o barvni paleti znali več povedati likovni kritiki, o tehnikah klekljanja napihnjenih dežnikov, gracioznih dam, razkošnih svetilk pa učiteljice tega ročnega mojstrstva. Dejstvo pa je, da natančno izdelane in drugačne čipke močno štrlijo iz povprečja. “Smelo in pogumno. Velja spomniti, da se je bogastvo idrijske čipke oblikovalo skozi stoletja. Prav tiste klekljarice, ki niso bile zadovoljne, da vedno klekljajo ene in iste čipke, so botrovale njenemu razvoju,” je zapisala Leskovčeva.
S pesmimi je Balantičeva prepričala že v prvi zbirki. Odtlej le raste in zgolj dejstvu, da ustvarja na slovenskem obrobju gre pripisati, da knjige izdaja v samozaložništvu. A v pesmih in čipkah tako izdatno boža svoje rudarsko gnezdo, da si kaj drugega sama bržčas tudi ne želi.
Prepričala je tudi Slamičevo, ki podrobno predstavlja pesmi, njihov in pesničin razvoj. Pritrditi gre njeni misli, da preveč besed o njih in slikah ne gre potratiti. Kaj lahko bi jim škodovali. Čeprav osebne, so brezkončno razprte za vedno nova branja in premisleke. “Mojstrstvo jezika je razlog, da pesmi Ane Balantič beremo, beremo in znova beremo. Da v njih prepoznamo sami sebe, svojo sleherniško zgodbo, svoj utrip telesa, v katerem sta duh in srce prepletena v eno,“ se je Slamičeva ob koncu poklonila pesnici in knjigo poslala med odprte ljudi.
SAŠA DRAGOŠ
