Velika knjiga o malih ljudeh
Cerknemu in zgodovini zapisana Ana Štucin je s sodelavci v petek pred nabito polno dvorano predstavila v zajetno knjigo strnjeno življenjsko delo - Kraji in ljudje pod Poreznom. Zgodovinsko natančen, a poljuden pregled preteklosti Cerkljanske, je zapolnil vrzel v zgodovinopisju krajev in ljudi z večnega roba in zgodovinskih prepihov.
CERKNO> “Anin sprehod skozi cerkljansko preteklost, knjiga Kraji in ljudje pod Poreznom, sodi na police vseh tukajšnjih domov. Je nekaj najboljšega, kar se je na Cerkljanskem zgodilo,” je pohod knjige Ane Štucin pred zbrano množico pospremila slavistka in lektorica Slavica Makuc Bric. Štucinova, neumorna zbiralka in zapisovalka pričevanj preteklosti svoje Cerkljanske, je z zajetno, 300 strani obsežno knjigo velikega formata, segla 1300 let pred naše štetje in se zgodovinsko precizno, a za bralce poljudno sprehodila vse do dandanes.
Štucinova sama pomni več kot osem desetletij, njeni sogovorniki, večinoma že odšli, še precej več. “Pričevanja so dodana vrednost knjigi. Gre za pripoved o zgodovini malih ljudi v naših krajih. V tem sta največja vrednost in pomen knjige za nas in zgodovinopisje nasploh,” je ocenil njen glavni urednik in sodelavec Štucinove, mladi zgodovinar Sandro Oblak.
“Morda nam bo dano, da bomo, tako kot nekdaj predniki, zopet lahko občudovali žitno klasje, cvetočo ajdo in nasade žlahtnih jablan na teh naših bregovih.”
Večdesetletni študij, najprej zgodovine in geografije, nato domačih in tujih arhivov, je ob pričevanjih domačinov zaokrožil bazo podatkov za sprehod, ki se začenja v času davne preteklosti Ilirov in Keltov, nadaljuje v fevdalni dobi tja do prve samostojne občine Cerkno pod Francozi in nove dobe po preporodnem letu 1848. Opisom življenja na podeželju, prvih zadrug ter posojilnic na Cerkljanskem in temnemu obdobju prve svetovne vojne in italijanske okupacije namenja osrednji del knjige. Vse z občutenim slikanjem podob vasi, ljudi in njihove zapuščine. Z drugo svetovno vojno in časom po njej opravi na kratko in z nostalgijo končuje: “Morda nam bo dano, da bomo, tako kot nekdaj predniki, zopet lahko občudovali žitno klasje, cvetočo ajdo in nasade žlahtnih jablan na teh naših bregovih.”
Nobenega dolgočasja ni v knjigi, opremljeni z obiljem fotografij in arhivskih dokumentov. “Je v pomembno dopolnilo vrzeli zgodovinopisja Cerkljanske, ki je ostajala nekoliko v senci Idrije,” je soglašal zgodovinar Branko Marušič, medtem ko je Ivana Leskovec, direktorica Mestnega muzeja, ki je delo založil in izdal, dodala: “Žlahtna pripoved, ki je vredna natisa v knjigi, čeprav je Ana gradivo zbirala, da bi ostalo ohranjeno v muzeju.”
Ker gre za življenjsko delo, je vodja cerkljanskega muzeja Milojka Magajna uvod v knjigo posvetila Štucinovi, njeni bogati življenjski poti in delu. Zgodovinarka, Cerkljanka Milica Kacin Wohinz pa je v predgovoru sklenila: “Anica je z znanstveno metodo obdelala zgodovinsko problematiko 'navadnega človeka', kar ima danes poseben smisel, saj zapolnjuje vrzeli v pretežno strukturalno in institucionalno usmerjenem slovenskem zgodovinopisju.”
SAŠA DRAGOŠ
