Velikan filmskih not
Letos je 100. obletnica rojstva izjemnega Slovenca, skladatelja, dirigenta, fotografa, ljubitelja hitrih avtomobilov Bojana Adamiča. Ob številnih koncertih, simpoziju in drugih prireditvah, letos posvečenih mojstru, se bo nocoj ob 21. uri v Muzeju slovenskih filmskih igralcev v Divači začela retrospektiva filmov, za katere je napisal glasbo. Retrospektivo je pripravila Slovenska kinoteka.
DIVAČA > Pravzaprav ni naključje, da se bo retrospektiva začela s slovenskim, tako rekoč kultnim filmom Vesna Františka Čapa. Film je bil prva resnična komedija in tako zelo drugačen za čas - film je bil posnet leta 1953 -, v katerem je nastal, saj so se komaj osem let po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji povečini snemali vojni filmi.
Vesna pa govori o igrivi mladosti maturantov, ljubezni, o tedanji Ljubljani, in je polna vedrine in pričakovanj. Glasbeno kuliso so ji zaigrali člani Plesnega orkestra Radia Ljubljana, med njimi tudi takrat 23-letni Mojmir Sepe.
Nocoj bo na slovesnosti v Divači na violino Alija Dermelja, na katero je igral v filmu Vesna in številnih drugih, odlomek iz Vesne zaigrala njegova učenka Alenka Maler Popov.
“Kaj bi se ne spomnil Vesne!” se je po telefonu ljubeznivo odzval mojster slovenske popevke, “Bili smo mladi, občudovali smo Metko Gabrijelčič, pa te fante, ki so igrali.”
Zlasti mu je ostal v spominu Janez Čuk, ki je igral Sandija. “Ta je bil rojen komedijant.”
Ob Janezu Čuku in Metki Gabrijelčič sta v glavnih vlogah mladih protagonistov igrala še Franek Trefalt v vlogi Sama in Jure Furlan v vlogi Krištofa.
O obsežnem glasbenem opusu Bojana Adamiča - skladatelj je napisal več kot 800 glasbenih del, od zabavne glasbe in jazza, šansonov, koračnic, glasbe za televizijske in radijske igre, muziklov, polk in valčkov do izjemno bogatega korpusa filmske glasbe -, pa je težko govoriti zelo na kratko, je pojasnil Sepe.
“Njegova glasba je preprosto elegantna, plemenita, na zelo visoki ustvarjalni ravni. So pa v njej vselej prisotni elementi zabavne glasbe. A to je narejeno zares 'nobel'. Pri filmu je bil zelo zaželen, pisal je namreč hitro, po naročilu režiserja in zelo dobro,” nam je še povedal Sepe, ki se dobro spominja, da so bila v Vesni zastopana godala, pihala in da so igrali tudi člani big banda.
Skladatelj in dirigent Jure Robežnik, tedaj 20-letni študent germanistike, ki je bil tesen prijatelj Janeza Čuka, nadarjenega fanta, v Vesni, kot smo že povedali, Sandija - srečala sta se prav tisti dan, ko se je odpravljal na avdicijo-, se spominja, kako so bili navdušeni nad filmom. In nad Čapovo Ljubljano, saj ji je režiser dodal nekaj neonskih luči, pa tudi dva avtomobila je bilo videti v filmu.
Ko ga povprašamo, ali je bila Adamičeva glasba za tisti čas moderna, nam je odgovoril: “Ne vem, če je 'moderna' pravi izraz. Seveda je imela elemente jazza, popevke, Adamič je bil svetovljan, a izhajala je iz slovenske narodne glasbe, skladatelj je 'govoril' enostavno, a lepo. Da, njegova glasba je slovenska glasba,” je opozoril Robežnik.
Vesno, simpatično romantično komedijo, si je premierno ogledalo skoraj 95.000 gledalcev in sodi med najbolj gledane slovenske filme.
Filmski opus Bojana Adamiča predstavlja njegovo najbolj obsežno glasbeno ustvarjanje, ki je trajalo od leta 1946 do 1995, torej 49 let.
Seznam filmov v Slovenski kinoteki še urejajo, trenutno imajo zabeleženih skupno 248 celovečernih, kratkometražnih in reklamnih filmov, vključena je tudi glasba za Obzornike in TV drame in serije. Pisal je glasbo za filmske studie v Sloveniji, tedanji Jugoslaviji, v ZDA, na Madžarskem, v Švici, v tedanji Zahodni Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji, Braziliji, v tedanji Sovjetski zvezi, Norveški. Prvo glasbo za film je Bojan Adamič napisal leta 1946, in sicer za kratkometražni film Maščujmo in kaznujmo in prvo glasbo za celovečerni film leta 1952 za film Svi na more.
Njegovo zadnje delo je nastalo leta 1995 v okviru večera starih Grossmanovih filmov in ima naslov Neme podobe slovenskega filma.
MAJDA SUŠA
