Veliki finale dodal piko na i

STRUNJAN> Na povsem novem prizorišču, v strunjanski cerkvi Marijinega prikazanja, so se v petek izpeli štiriintrideseti Piranski glasbeni večeri. Portoroški Avditorij jih je tokrat sklenil z dvema jubilejema; s petstoletnico dogodka, ki je botroval nastanku cerkvice in 320-letnico rojstva slavnega Pirančana. Njegove sonate in skladbe njegovih učencev je tokrat zaigral violinist Črtomir Šiškovič s čembalistom Luco Ferrinijem in violončelistom Enricom Continijem.

Izvajalci petkovega koncerta so s Tartinijevo glasbo zaokrožili letošnji festival, ki se je z eno skladbo poklonil svojemu najslavnejšemu rojaku že na otvoritvenem koncertu in z vsega petimi večeri pritegnil pozornost presenetljivo številnega občinstva. Poleg prikupnega atrija piranskega Minoritskega samostana je letos kot prizorišče zadnjega koncerta izjemno zanimanje vzbudila tudi cerkev Marijinega prikazanja v Strunjanu, kamor je mladi Tartini pogosto zahajal v času počitnic. Cerkvica je navdušila tudi Črtomirja Šiškoviča, ki je posebej pohvalil njeno izvrstno akustiko in poudaril, da se je trio kljub vročini v njej zelo dobro počutil. Morda tudi zaradi izjemno številnega in toplega občinstva, ki je cerkev napolnilo do zadnjega kotička (in še čez) ter tudi s svojim navdušenjem ogrevalo prostor.

Za pravo vzdušje je poskrbela glasba redko izvajanih, povečini malo znanih skladateljev, nekdaj virtuozov Guadagninijevega orkestra na dvoru Filipa Bourbonskega v Parmi, predvsem pa Tartinijevih učencev, ki dokazujejo, da je še kako utemeljen njegov vzdevek “Mojster narodov”. Med skladbami Francoza Andréja Noëla Pagina, Holandca Pietra Helendaala ter Italijanov Angela Morigija in Domenica Ferrarija, pa tudi med Tartinijevimi rokopisi je Črtomir Šiškovič s svojim vztrajnim raziskovalnim delom odkril prave bisere in se dokopal do novih spoznanj o tedanjih izvajalskih praksah. S tega vidika je bila najbolj zanimiva raba harmonskih tonov ali t.im. “flažoletov” (pred Paganinijem!) v Ferrarijevi Sonati, ki dokazuje, da je bila v 2. polovici 18. stoletja violinska tehnika v Franciji bolj razvita kot v Italiji, saj je Ferrari iz Tartinijeve šole v Padovi odpotoval na nadaljnje šolanje v Francijo. Tudi izvedbe Tartinijevih sonat so bile tokrat veliko bolj polne in žive, zelo prefinjeno tonsko niansirane in bogato okrašene. Slednje je, kot nam je violinist priznal po koncertu, pogosto tudi stvar trenutnega navdiha, ki ga očitno v očarljivi strunjanski cerkvi ni manjkalo. Niti zanesljivemu čembalistu Luci Ferriniju, ki je imel ob vroči in vlažni klimi nemalo težav z uglasitvijo svojega instrumenta, in violončelistu Enricu Continiju, ki je že po prvih taktih očaral s presenetljivo bogatim in polnim zvenom glasbila, narejenega sicer v 19. stoletju, a ob pravem načinu igranja z baročnim lokom mojstrsko stilsko umeščenega v obdobje, ki mu je v zadnjih letih prineslo sloves vrhunskega poznavalca in izvajalca.

Da zaokrožimo ali bolje, stkemo vse niti, ki so povezale sklepni koncert, povejmo, da je Črtomir Šiškovič, ki trenutno živi in dela v Parmi, od koder prihaja Enrico Contini, igral na violino znamke Guadagnini. Iz njegovih raziskav materiala za ta koncert pa je zanimivo še spoznanje, da je Tartini svojemu francoskemu učencu Paginu ob slovesu podaril violino, delo Don Amatija iz Bologne, torej istega goslarja, ki je izdelal tudi v Piranu ohranjeno Tartinijevo violino.

To pa je nov, kar trden dokaz, da je ta violina res Tartinijeva. In (upam!) tudi nov izziv za piransko občino.

LEA HEDŽET,

Radio Koper