Veliki Prešernovi nagradi prejmeta pesnik Boris A. Novak in baletnik Janez Mejač
“S tem se ne obremenjujem. Neprimerno pomembnejše mi je, da sem zmogel napisati to delo,” je pesnik Boris A. Novak predlani na literarnem druženju v Tržaškem knjižnem središču odgovoril na vprašanje, ali pričakuje veliko Prešernovo nagrado. Na predvečer letošnjega kulturnega praznika jo bo vendarle dobil.
LJUBLJANA > Pesnik, dramatik, prevajalec ter literarni teoretik in zgodovinar dr. Boris A. Novak si je nagrado prislužil s krono svojega opusa, monumentalnim epom Vrata nepovrata v treh obsežnih knjigah. Poleg njega bo 7. februarja v ljubljanskem Cankarjevem domu v osredju še baletnik Janez Mejač, čigar opus sega tudi na Primorsko - Mejač je 20 let vodil baletno izobraževanje za mlade v Slovenskem stalnem gledališču Trst.
Ta ep nas postavlja ob bok velikim narodom
Pesnik, prevajalec Boris A. Novak (1953) je v zadnjih letih pri novomeški Gogi izdal monumentalni ep Vrata nepovrata v treh knjigah: Zemljevidom domotožja (2014) in Času očetov (2015) so lani sledila še Bivališča duš. Tri knjižne naslovnice krasijo slike Metke Krašovec, sklepno in najobsežnejšo knjigo pa sklene spremna beseda, v kateri Novakov “epos” ovrednoti njegov komparativistični kolega dr. Janez Vrečko. “Če v Zemljevidih domotožja prevladuje poetizacija različnih krajev ter njihove čustvene in simbolne globine, in če v Času očetov prevladuje mitologizacija spomina na junake in antijunake, predvsem prednike, sorodnike, družinske in osebne prijatelje, je za Bivališča duš značilna zgodbotvorna poetika, ki v zgodbi vidi bistvo zgodovine ter najvišjo kategorijo človeškega spomina, zavesti in duha,” ugotavlja Vrečko. “Slovenci v Novakovem epu prepoznavamo, da imamo veliko in pomembno preteklost, da nas ta ep postavlja ven iz našega tipičnega brez-zgodovinskega časa in prostora, ob bok velikim narodom, ki so si zaradi svoje epske preteklosti doslej edini lastili pravico do zgodovinskega epa.”
Nagrade Prešernovega sklada prejme šest umetnikov: za ustvarjalni opus zadnjih dveh let dramatičarka in performerka iz Ajdovščine Simona Semenič, za filmski opus zadnjih dveh let akademski snemalec Marko Brdar, za vloge, ustvarjene v zadnjih dveh letih v Mestnem gledališču ljubljanskem, igralec Matej Puc, za vrhunske dosežke, še posebej za dramsko zasnovo baletne mojstrovine Evgenij Onjegin, koreografinja in baletna solistka Valentina Turcu, za seriji Solve et Coagula in Von Dieser Welt fotograf Boris Gaberščik, za delo K-9_topologija pa intermedijska umetnica Maja Smrekar.
Za knjižno delo, kakršnemu težko najdemo par tudi v svetovnem merilu, je Novak prejel več nagrad, nazadnje Veronikino v Celju in priznanje knjiga leta na Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani. “Pisanje epa je bilo zelo težko,” je prejšnji mesec dejal v velikem intervjuju za našo prilogo 7. val. “To je bil največji napor v mojem življenju, v vsakršnem smislu - umetniškem, čustvenem, intelektualnem, tudi fizičnem.”
Novak slovensko literarno in kulturno krajino pomembno oblikuje že 40 let, je v utemeljitvi poudaril literarni kritik Goran Dekleva: “Čeprav je na oder slovenske poezije stopil še v času, ko se je pesmi pri nas pisalo in bralo predvsem v skladu z idejno-estetskimi postulati radikalnega, poznega modernizma, je prav z Novakom slovenska poezija našla sladostrasten, tenkočuten in zastrašujoče okreten, imaginativno nebrzdan, pa po potrebi oblikovno tudi discipliniran, prepoznavno individualen glas, ki jo je v pomembni meri pomagal usmeriti na novo pot.”
Intervju, ki smo ga minuli mesec opravili z Borisom A. Novakom, lahko ponovno preberete tu.
Borisa A. Novaka s Prešernom povezuje že rojstni datum, 3. december, in seveda tudi mojstrstvo v najrazličnejših pesniških oblikah. Rodil se je v Beogradu, kjer je njegov oče, partizan, prvoborec Ante Novak, predaval statistiko. Družina se je leta 1968 preselila v Ljubljano, kjer je Boris A. Novak - A med imenom in priimkom je poklon očetu Anteju in materi Anici - maturiral na Gimnazija Jožeta Plečnika, na Filozofski fakulteti pa diplomiral iz primerjalne književnosti in filozofije. Delal je kot dramaturg v Drami, urednik literarne revije za otroke Kurirček in literarnega programa za otroke pri DZS. Leta 1987, v času slovite 57. številke, je urejal Novo revijo. Bil je predsednik slovenskega centra PEN in mirovnega komiteja pri mednarodnem PEN. Organiziral je pomoč za begunce iz nekdanje Jugoslavije in pisatelje v obleganem Sarajevu. Leta 2002 je postal podpredsednik Mednarodnega PEN. Zavzel se je za pravice izbrisanih, Romov in beguncev. Leta 1996 je doktoriral na oddelku za primerjalno književnost, kjer je odtlej profesor.
Baletni umetnik in pedagog
“Vek baletnega plesalca je zelo kratek, a zgodi se toliko lepega, da lahko z zgodbami, ki jih je govoril s telesom, živi še dolgo po zaključeni karieri,” je pred dvema letoma, ko je praznoval 80. rojstni dan, v intervjuju za Slovensko tiskovno agencijo povedal baletni plesalec in koreograf Janez Mejač (1936). Z baletno umetnostjo se je seznanil v Ljubljani, najprej pri ruski pedagoginji Nadeždi Murašovi, kmalu se pa se je srečal s Pio in Pinom Mlakarjem. Solistične vloge je začel oblikovati v baletih Triptihon, Naše ljubljeno mesto, Pepelka, Bahčisarajska fontana, Othello, Ognjena ptica in drugih. Leta 1970 je postal prvi solist ljubljanskega baleta in je dobri dve desetletji predstavljal vodilni steber v slovenskem baletnem prostoru. Njegova plesna pot je tlakovana z več kot 80 solističnimi vlogami.
Poleg tega je med letoma 1971 in 1973 organiziral več kot 70 baletnih koncertov po Sloveniji in v zamejstvu. Zaplesal je v 80 televizijskih oddajah in pripravil koreografije za približno 20 televizijskih projektov. V Slovenskem stalnem gledališču Trst je 20 let vodil baletno izobraževanje za mlade in pripravil 18 baletnih predstav. Od leta 1974 je deloval tudi kot koreograf v dramskih gledališčih. Podpisal je več kot 60 koreografij. Dva mandata je vodil ljubljanski balet. V izobraževalnem programu Lutkovnega gledališča Ljubljana je predaval predmet gib in vodil ustvarjalne delavnice. Leta 1987 se je upokojil. V študijskem letu 2001/02 je predaval odrski gib in zgodovinske plese na Akademiji za glasbo v Ljubljani.
Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim leta 2011 nagrado Društva baletnih umetnikov Slovenije Lydia Wisiakova za življenjsko delo. Kot je v utemeljitvi Prešernove nagrade zapisala plesna kritičarka Daliborka Podboj je imel Mejač pravšnjo moč, talent in tudi dovolj strasti, da je lahko vzdržal v zahtevni baletni umetnosti, vse dokler je obvladal svoje telo: “Mejač se je baletu z dušo in srcem brezpogojno razdajal, tudi z vso energijo, ki jo je glede na svoj obsežni opus imel v izobilju, ko ga nikakor ni mogla zaustaviti zasedenost v gledališču, da ne bi baletne umetnosti širil po odrih in krajih zunaj Ljubljane.”
