Veliki tkalec skupnega spomina

SEŽANA > Jadran Sterle (1949 - 2014) je bil dolgoletni novinar, režiser in scenarist, po rodu iz Sežane. Po študiju primerjalne književnosti in filozofije v Ljubljani je bil v burnih 70. letih urednik Tribune, član Komune G7 in dejaven v krogu jugoslovanskih filozofov, zbranih okrog revije Praxis; po njeni ukinitvi in pregonu je z mednarodno štipendijo dve leti živel na Kubi. “Južnoameriška izkušnja, o kateri je napisal tudi knjigo, kot tudi kasnejša afriška, ki je še dokaj neznana, je še izostrila njegov čut do sočloveka. Znal je stopit v čevlje malega človeka in se vživeti v občutja zatiranih,” ga je uvodoma predstavila Magdalena Svetina Terčon, direktorica Kosovelove knjižnice in pobudnica srečanja. Bogate spomine nanj so številnemu občinstvu razkrivali še domoznanca Pavel Skrinjar in Boris Čok, fotografinja Jožica Zafred, slikar Marijan Miklavec in Ana Godnik v vlogi povezovalke.

Samosvoja lastovka

Jadran je bil nekonformist že kot dijak postojnske gimnazije, ko je bil zaradi dolgih las, te je nosil tudi kasneje, do zadnjega dne, za eno leto izključen iz šole. “V ta čas sodi tudi večer Kosovelove poezije, ki ga je v Sežani pripravil z drugimi srednješolci. Ker so bile recitacije poleg slovenščine, angleščine in francoščine tudi v italijanščini in nemščini, so me naslednji dan klicali na zagovor, kako si dovolimo javno Kosovela predstavljati v jezikih donedavnih sovražnikov. Jadran se je na to odzval s pripombo, da je že zgolj obstoj prevodov znak, da je bil velik pesnik,” je povedala Godnikova, ki je takrat vodila mladinski klub.

Na nacionalni televiziji v Ljubljani je v več kot 35 letih dela ustvaril čez 100 dokumentarnih filmov, okrog 80 studijskih filmov ter več kot 24 posebnih dokumentarnih filmov doma in v tujini. Vmes se je z družino ustalil na Uncu, a se je v zadnjih letih čedalje pogosteje zatekal na njemu ljubi Kras. “Zadnjih osem let se je sem, pa čeprav le za kak dan ali vsaj par ur, vračal kot lastovka domov. Poskušal je njegovo prejšnje službeno 'zanemarjanje' Krasa nadoknaditi, tako da od takrat skoraj ni minilo leto, da ne bi skupaj posneli kakšnega filma s kraško tematiko,” je dodal Čok. Tudi Skrinjar, ki je živi kraški leksikon, mu je bil pri tem dobrodošel vir informacij: “Zanimalo ga je vse: od tega, kako so naši rojaki preko meje ob povojni spremembi priimkov v izvorne oblike že drugi dan izgubljali službe, do zgodb še zadnjih ribičev ob naši zgodovinski obali od Trsta do Tržiča. S filmsko upodobitvijo jih je trajno ohranil v skupnem nacionalnem spominu,” je opisal nekatere od zgodb, ki so iz zabeležk našle pot do filmskih upodobitev.

Pronicljiv opazovalec

Kot pronicljiv opazovalec je prepoznal tudi resnično težo in filmsko zgodbo posameznikov. “Ravno te dni bi morala skupaj oditi v Narni blizu Rima, kjer sem bil v času fašizma kot sin ekonomskega emigranta rojen tik pred vojno. Tam naj bi predstavila Jadranov film o meni, ki naj bi služil kot most med dvema kulturama, ki se, zlasti z italijanske strani, še vedno slabo poznata,” je Marijan Miklavec razkril še eno nedokončano dejanje.

V diskusiji, ki je sledila, so svoje refleksije nanj odstrli tudi drugi, ki so ga poznali. Z sošolcem Marjanom Vrabcem sta tako konec šestdesetih let celo skupaj igrala v dijaškem rock bendu Galaksija.

V knjižnici so odprli tudi razstavo fotografij Jožice Zafred, naslovljeno Zgodovinski spomin, ki bo na ogled do 2. oktobra. “Posnetki so nastali med snemanji 16 filmov z njim, v osmih sem celo zaigrala manjše vloge,” je povedala Zafredova.

Z okroglo mizo pa kraškega poklona “velikemu tkalcu mreže skupnega spomina” še ni konec, saj se te dni v Kosovelovemu domu začenjajo filmski večeri Jadranu Sterletu v spomin.

BOGDAN MACAROL