Veliko primorsko slavje na Borštnikovem srečanju

Med nagrajenci so se namreč znašli številni ustvarjalci predstav Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in projektov Evropske prestolnice kulture GO! 2025.

Branko Hojnik je prejel Borštnikovo nagrado za scenografijo predstav 1973 in 1974, Tomi Janežič pa nagrado za celosten dramaturški koncept istih uprizoritev v sklopu velike Dodekalogije. Kot je žirija zapisala v obrazložitvi, Hojnik v obeh predstavah oblikuje dve odslikavi dovršenega scenografskega prostora, ki se ves čas gibljeta na meji med abstrahiranjem in hiperrealizmom. "Scenografske rešitve ne izhajajo zgolj iz potreb zgodbe, temveč v svoj premislek aktivno vključujejo tudi arhitekturo odrskega prostora, ki postane enakovreden element scenografske zasnove. S premišljenim vpenjanjem gledališkega prostora v uprizoritveni svet ustvarja večplastno prostorsko govorico, ki presega funkcionalnost ter postane pomemben nosilec pomenov in osrednji gradnik atmosfere obeh uprizoritev. Scenografija tako vzpostavlja dinamičen dialog med gledališčem in uprizoritvijo, med fikcijo in njenim uprizoritvenim okvirom, med zgodovinsko pripovedjo in sodobnim trenutkom njenega uprizarjanja," še piše v obrazložitvi. 

1973

Foto: Peter Uhan

1974

Foto: Ivian Kan Mujezinović

Janežič, ki domov odnaša nagrado za celosten dramaturški koncept, po mnenju žirije v uprizoritvah 1973 in 1974 vzpostavlja kompleksen in trden dramaturški ustroj, v katerem se usode protagonistov prepletajo z družbenopolitično stvarnostjo določenega obdobja. " S poglobljeno in natančno psihologizacijo dramskih oseb uprizoritvi presežeta raven zgodovinske rekonstrukcije ter postaneta hkrati odtis časa, ki ga uprizarjata, in časa, v katerem nastajata. V večplastnem prepletu osebnega in kolektivnega, preteklosti in sedanjosti, ustvarjata trdno dramaturško strukturo, v kateri se zgodovinska in čustvena dediščina skupnosti preobraža v univerzalno izkušnjo, v epopejo navadnega človeka."

Slavje tudi za Anhovo

Nagrado za raziskavo in razvoj besedila so prejeli Žiga Divjak, Katarina Morano, Jasmina Jerant in Monika Weiss (na fotografiji) za predstavo Anhovo.

Avtorji besedila predstave Anhovo Žiga Divjak, Katarina Morano, Jasmina Jerant in Monika Weiss

Foto: Sandi Fišer, Mediaspeed

Prav predstava Anhovo si je letos prislužila tudi nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev preteklega leta. "Uprizoritev Anhovo presega okvir gledališke predstave in se uveljavlja kot pogumna družbena gesta, nastala na presečišču poglobljenega raziskovanja, umetniške odgovornosti in izrazitega družbenega angažmaja. Čeprav izhaja iz konkretnega lokalnega okolja, odpira univerzalna vprašanja delavskih pravic, neetičnih korporativnih praks ter njihovih posledic za posameznike, družine in skupnost," piše v obrazložitvi.  Poudarjajo tudi izjemno predanost ustvarjalne ekipe, raziskovalno temeljitost ter prepričljivo uprizoritveno moč, ki "ustvarjajo pretresljivo gledališko izkušnjo, ki prizadetim vrača glas in dostojanstvo ter potrjuje moč gledališča kot prostora javnega spomina, refleksije in družbenega dialoga."

Novogoriški igralki nista ostali spregledani

Med štirimi enakovrednimi Borštnikovimi nagradami za igro sta se znašli tudi dve primorski igralki. Ana Facchini je bila nagrajena za vlogi v predstavah Anhovo in 1973, Marjuta Slamič pa za vlogo v predstavi 1973. 

Slamič po mnenju žirije v svojo vlogo vstopa z "visokim nivojem avtentičnosti in tenkočutnega razumevanja družbenega ter zgodovinskega konteksta. S prepričljivo in poglobljeno interpretacijo presega zgodbo posamezne ženske, ki je bila zaradi ekonomskih razmer prisiljena oditi s trebuhom za kruhom, ter njeno usodo vzpostavlja kot vseobsegajočo zgodbo vztrajnosti in odrekanja."

Marjuta Slamič

Foto: Matija Keber

Žirija dodaja še, da njena igra temelji na notranji trdnosti in psihološki natančnosti, ki "čustvenih stanj ne razlaga in ne poudarja deklarativno, temveč jih razkriva skozi prisotnost, držo in odnos do sveta, ki ga nosi v sebi."

Ana Facchini pa se je v očeh žirije izkazala kot pripovedovalka z izrazito organsko in neposredno igralsko maniro, prek katere zgodbe vsakdanjih ljudi pridobijo moč velikih gledaliških pripovedi. "Njena interpretacija temelji na natančnem občutku za mero, zaradi česar upodobljeni liki in njihove usode nikoli ne zdrsnejo v sentimentalnost, smiljenje ali pokroviteljsko obravnavo. Zadržanost njenega izraza omogoča, da se čustvena moč zgodb razkriva postopoma in pristno, tudi v najbolj pretresljivih trenutkih ohranja dostojanstvo svojih likov ter jim namenja polno človeško kompleksnost, s čimer v obeh uprizoritvah ustvarja prostor identifikacije in empatije," še piše v obrazložitvi.

Ana Facchini

Foto: Peter Uhan

Festival je zaznamoval tudi igralec Aleš Valič, letošnji prejemnik Borštnikovega prstana za igralski opus. Prvič po dveh desetletjih je bila v tekmovalni program Borštnikovega srečanja uvrščena tudi predstava koprskega gledališča Ocean morje, ki pa letošnji festival zapušča brez nagrad. 

Letošnji dobitnik Borštnikovega prstana je igralec Aleš Valič.

Foto: Andreja Seršen Dobaj/sta