Veliko umetnosti v enem okvirju

PIRAN >Nacionalni festival tega posebnega gledališča se je v Piranu že udomil, ugotavlja Jelena Sitar iz društva Zapik: “Je že tradicionalen, domačini ga poznajo in tudi lokalna oblast nas podpira. Obiskovalci nam celo pravijo, naj povemo, kdaj bo festival prihodnje leto, da lahko načrtujejo dopust.”

Festival ostaja na majhnem, vsakič polnem Židovskem trgu. “Bile so že pobude, naj se preselimo na večjo lokacijo, kar pa zaradi komornosti tovrstnega gledališča ne bi bilo smiselno. Če bi šli na Tartinijev trg, bi morali biti ozvočeni, s čimer bi izgubili pristno analogno komunikacijo.”

Da bi festival še bolj vtkali v mesto, so se tesno povezali s Pirančani: “Sodelujemo z društvom Anbot, z Zvezo kulturnih društev Piran, prostore nam nudi Mediadom Pyrhani ... Danes namenoma nastopamo v križnem hodniku, saj tako promoviramo tudi razstavo fotografij, ki jih je posnel Ubald Trnkoczy, lanski član žirije. Letos se je sam ponudil, da na festivalu skrbi za luč. Skratka, na delu je dobra sinergija.”

Letošnji tekmovalni program je tako bogat, da predstav niti ne moremo našteti. “Kar 37 se jih bo zvrstilo, prihajajo z vseh koncev Slovenije,” se veseli Jelena Sitar. Presojala jih bo strokovna žirija, ki jo bodo sestavljali teatrologinja, gledališka kritičarka in direktorica Slovenskega gledališkega inštituta Mojca Jan Zoran, docentka japonologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Nagisa Moritoki Škof ter pesnik, režiser in vodja Slovenske pisateljske poti Igor Likar. Priznanja najboljšim bodo podelili v nedeljo zvečer.

Jelena Sitar se še dobro spominja začetka kamišibaja pri nas: “Prva predstava v Sloveniji je bila 15. aprila 2013. Igrali smo Igor Cvetko, Irena Rajh Kunaver, Marjan Kunaver, Anže Virant in jaz. Občinstvo se je na ta poskus krasno odzvalo, tako da smo nadaljevali. Slovenci smo šli v drugačen kamišibaj kot Japonci - ne kupimo že izdelane mape, saj bi bilo to predrago, ampak si vsak ustvari svojo, lahko tudi v dvojicah.”

Takšnega avtorskega kamišibaj gledališča je v Sloveniji vse več in je čedalje kakovostnejši, potrdi selektor programa Igor Cvetko: “Imamo ga po vseh regijah, le Prekmurje še ni čisto pokrito, a smo tudi tam že vzpostavili stike.” Soglaša, da je kamišibaj privlačen, ker avtor nima kdove kakih stroškov pri izdelavi scene: “Še posebej pa je dragoceno, da se lahko celostno izraziš - kot avtor zgodbe, risar, pripovedovalec ...”

Njegova partnerka prikima: “Ugotovili smo, da je tale minimalizem samo navidez preprost - v enem samem okencu se družijo gledališče, risba, literatura, včasih tudi glasba, koreografija, kadriranje ... Kamišibaj se je rodil na Japonskem v začetku 20. stoletja in je povezan z gospodarsko krizo. Tudi pri nas je vzniknil v letih suhih krav, ko nismo vsi umetniki dobili dotacij za predstave. Na neki način je kamišibaj subverzivno gledališče, saj ti z odvzemom denarne podpore nihče ne more onemogočiti dela.”

Predstave so povečini namenjene otrokom in otrokom po duši, nocoj ob 23. uri pa bo odrasle nagovoril še nekoliko zahtevnejši nočni program.

ANDRAŽ GOMBAČ