Veliko več kot katalog perverzij
Tik pred koncem leta je v slovenske knjigarne prišel prevod razvpitega romana Sto dvajset dni Sodome kontroverznega markiza de Sada, po katerem je nastal pojem sadizem. A delo, ki je izšlo v zbirki Aleph Centra za slovensko književnost, je po prepričanju prevajalca Iztoka Ilca vse prej kot katalog perverzij: “Gre za zgodbo o peščici, ki izkorišča, izčrpava in se izživlja nad preostalim prebivalstvom, in je po dvesto letih spet aktualna.”
LJUBLJANA>“Ker ne premoremo kaj prida lastne erotične literature, je razumljivo, da je tudi izdajamo ne. Svetla izjema je bila v osemdesetih letih zbirka Dotik pri DZS, ki jo urejal Branko Madžarevič, kjer je izšlo kar nekaj odrivanih knjig, tudi de Sade z Juliette Justine, potem pa je založba ukinila zbirko, ker baje ni bila donosna … Zakaj sto dvajset dni Sodome niso prej prevedli in izdali? Ojej, ne vem, ker se Slovenci izogibajo ekstremov? Raje berejo mlačne erotične zgodbe, da lahko zardevajo in se infantilno hihitajo,” z nemalo ironije pojasnjuje urednik Brane Mozetič. Eno temeljnih del Donatiena Alphonsa Françoisa deSada (1740-1814), znanega kot markiz de Sade, je tako kakor predlani de Sadovo Filozofijo v Budoarju v zbirki Aleph založil Center za slovensko književnost.
Knjigi je iz francoščine prevedel Iztok Ilc, ki pojasnjuje, da je bil markiz de Sade prepovedan do petdesetih let 20. stoletja, a ključna dela, v katerih se ukvarja s perverzijo seksualnosti, so, čeravno prepovedana in javno nedostopna, vseeno krožila med ljudmi in so imela zelo močan vpliv na francoske pisce 19. stoletja. Kasneje, ko so ga začeli objavljati, pa je postal predmet številnih filozofskih razprav.
“Gre za klasiko svetovne literature, ki razkriva celo paleto odnosov oblasti in moči, in to predvsem na seksualnem področju - res gre hkrati za kritiko pokvarjene višje družbe, a vendar gre tudi za odslikavanje človeške narave, vprašanja zla, kako daleč gre lahko tudi povsem navaden človek, če ima moč in oblast nad nekom oziroma če mu je to dopuščeno,” še doda Mozetič. Ob tem poudarja, da so slovenski literati de Sada in njegovo delo poznali, zlasti tisti, ki so se gibali v Parizu oziroma so znali francosko: “O njem, denimo, že takoj po 2. svetovni vojni piše Jože Javoršek, pa tudi Vitomil Zupan.”
Vsaj tako vznemirljiva kot vsebina je tudi usoda rokopisa, je prepričan Ilc. “D. A. F. de Sade ga je napisal, ko je bil zaprt v Bastiliji, natančneje septembra in oktobra 1785, z drobno pisavo na 12 centimetrov široke lističe, zlepljene v trak, dolg 12 metrov in 10 centimetrov. V svoji jetniški celici ga je skrbno skrival, a ga je moral tam pustiti, ko so ga v noči s 3. na 4. julij premestili v Chareton. Po padcu Bastilije, 14. julija 1789, so rokopis našli in skrili pri neki družini. Leta 1929 je nazadnje priromal v roke Mauriceu Heineju, ki ga je natančno prepisal,” je na na zavihku knjige zapisal prevajalec, ki poudarja, da so Sadova dela odsev njegove dobe, v kateri se je povečal policijski nadzor nad prostitucijo in so se razširila pikantna razkritja o intimnem življenju v obliki različnih škandaloznih spominov in kronik, Sto dvajset dni Sodome pa kompleksno in premišljeno delo: “Gre za zelo kompleksno navezavo na literaturo in misel tiste dobe ter za precej ostro kritiko vladajoče plasti prebivalstva.”
Knjigo sestavljajo štirje deli in uvod, v katerem so predstavljeni vsi glavni liki, v vsakem od štirih delov pa ena od pripovedovalk pripoveduje svojo življenjsko zgodbo. Vsak naslednji del, v katerem se štirje libertinci, zasledujoč nebrzdani užitek, znašajo nad nemočnimi, je nasilnejši, a dokončno izpisan je zgolj prvi, ostali trije so osnutki.
O vplivu romana 120 dni Sodome pa govori tudi podatek, da je med drugim navdihnil Pier Paola Pasolinija, ki je leta 1975 posnel razvpiti film Salò ali 120 dni Sodome. MAJA PERTIČ GOMBAČ
