Verzelova napaka v raju
S kančkom paradoksa bi lahko zapisali, da konceptualni umetnik in slikar Dean Verzel šokira tudi takrat, ko element šoka ni v konceptu umetniškega dela. V galeriji Meduza je namreč še danes na ogled izbor osemdesetih slik, poimenovan Napaka v raju.
KOPER > Z njimi se avtor odmevnih konceptualnih projektov, kot so Terapia provocatoria, In-vitro, Sveti križ (v soavtorstvu z Goranom Bertokom) in Aqua vita Et mors - Natura morta, predstavlja kot slikar.
“Ukvarjati se s slikarstvom pomeni ukvarjati se z iskanjem notranjega izvora svetlobe ali, bolje rečeno, gre za osvetljevanje teme in spopadanje z neznanim. Slikarstvo je vedno igra, ki zahteva determiniranost in določen pogum, pri čemer se ne smemo ustrašiti neznosnega mraka, ki prebiva v nas,” pravi Dean Verzel, ki je s slikarstvom prekinil - ne da bi se mu ob tem povsem odrekel - sredi osemdesetih let, ko se je posvetil konceptualni umetnosti.
Za svoje konceptualne projekte pravi, da ti ljudi vedno povezujejo na kolektivnem nezavednem in tematizirajo nasilje različnih ideologij v odnosu s svobodo posameznika, ki pa jo sam postavlja nad ideologijo.
Slikarstvo je na drugi strani intimnejše in v primerjavi s konceptualno umetnostjo, ki po rojstvu ideje/koncepta od ustvarjalca zahteva še veliko organizacijskega napora in tehničnega dela, neposrednejše in omogoča “hipno ustvarjalnost”, h kateri se je Verzel od 2002 do danes (v tem času so nastala razstavljena dela) večkrat zatekel.
“Slikarstvo je tudi iskanje novega izvora svetlobe, ki je že od nekdaj pomenilo ukvarjati se z vednostjo. V tem kontekstu je slikarstvo vzvod, ki omogoča radikalno razširitev polja samozavedanja in refleksije,” je prepričan ustvarjalec, ki priznava, da bo naslednji projekt vendarle ponovno konceptualnega značaja.
V galeriji Meduza pa osemdeset malih formatov (izbor iz okoli 350 slik), povečini akril in olje na papir, a tudi risba s kemičnim svinčnikom, ni razstavljenih kronološko po letu nastanka, zato je težko ali domala nemogoče slediti zgodbi o odnosu, njegovem razpadanju, razkroju in trenjih znotraj njega ter novih življenjskih kodah, ki jih nova stvarnost po “razhodu” prinaša.
Andrej Medved, kustos razstave in umetniški vodja Obalnih galerij, v svojem obsežnem in poglobljenem eseju, objavljenem v razstavnem katalogu, ugotavlja, da so Verzelove podobe “hkrati 'figuralne' in 'abstraktne', kjer gre predvsem za figuralnost, ki se nam zdi docela običajna, prepoznavna, in vendar so naslikana telesa in obrazi na nek način razblinjeni in razsnovljéni, dematerializirani, breztežni; kot da lebdijo v prostoru, kjer vladata antigravitacija in mitološkosti”. Ob tem poudarja, da realnost upodobljenih oseb ni v posebnosti naslikanih predmetov, temveč v specifičnosti, v intenzivnosti, v čustvenem pristopu. “Podoba je nevtralna, netipična, celo ne-objektivna; v ospredju pa je čustveni naboj, s katerim je upodobljena. Psihično in psihološko Verzel filtrira svojo čustvenost kar neposredno v sliko, ki prav zato prejme takojšnjo, neodložljivo danost brez vsakršne potrebe po določeni distanci; ki zavezuje gledalca v hipno 'konzumacijo', v užitek v gledanju podobe, užitek-v-pogledu. Ker je pomen podobe skrit, določen z avtorjevim psihičnim pristopom, ki je za nas in za slikarja končen in zavezujoč.”
Temu na svoj način pritrjuje tudi avtor, ki pravi, da je Napaka v raju njegov notranji svet: “V kolikor bi za svet žarel le v siju svetlobe brez senc, bi lahko trdil, da imam popoln uvid in živim absolutno zavedanje. Lahko bi rekel, da živim v raju. Tako pa živim svet, ki ga uveljavljam skozi lastno izkušnjo v slikah pod skupnim imenom Napaka v raju.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
