“Ves čas pišem isto knjigo”
Mirsad Begić se v avtorski ambientalni postavitvi, ki so jo v petek odprli v portoroškem razstavišču Monfort, preizprašuje o življenju in končnosti bivanja. Na razstavi Veliki čuvar so po oceni kustosa Andreja Medveda zbrana vsa kiparjeva spoznanja in likovno znanje, zato je o njej moč govoriti kot o umetnostnem presežku.
PORTOROŽ > Mirsad Begićse sicer z Monfortom srečuje že tretjič - pred dobrim letom je v ta prostor inventivno umestil slike in skulpture Vladimirja Makuca, marca lani pa slikarska dela Emire Turnadžić.
> Kako dojemate ta prostor, kako ga občutite?
Mirsad Begić se je rodil leta 1953 v Glamoču v Bosni in Hercegovini. Po končani srednji umetniški šoli, ki jo je obiskoval v Sarajevu, se je vpisal na Akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani. Leta 1979 je diplomiral na kiparskem oddelku pri profesorjih Zdenku Kalinu, Slavku Tihcu in Dragu Tršarju; pri slednjem je končal še kiparsko specialko. Leta 1997 je prejel Župančičevo nagrado, za ciklus Ohraniti sanje je pred dvanajstimi leti prejel nagrado Prešernovega sklada, lani pa je za svoje delo prejel še veliko nagrado mesta Ljubljana.
“Je nekaj posebnega. Potegne me vase, v svojo lupino, ki je neverjetno poduhovljena, čeprav deluje robustno in povsem nesakralno. A za umetnika postane odkritje; pomislim na Michelangela, ko je prišel v kamnolom in med skalami in kamnitimi bloki začutil - tam, v tisti gmoti čepi David. Ko sem prvič vstopil v ta prostor, me je prešinilo, moj bog, to je kot ustvarjeno za kiparstvo, tu se lahko kiparstvo izpoje.”
> Kako ste v njem videli svoja dela?
“Ko sem vstopil sem, me je grabil strah, zastavljalo se mi je vprašanje, kako v to lupino umestiti poetiko, da bo živa. Nisem hotel le napolniti praznine, želel sem najti sintezo vsebine in forme. Mislim, da je pri snovanju takšne postavitve pomembno zavedanje, da nisi kot avtor od prostora ničesar izsilil, da nisi ničesar v prostor umestil kot tujek, ampak da si našel pravi odnos - pot do … Pomembna je pot, ne cilj. To je to.”
> Kdo je veliki čuvar?
(premolk) “To je moj oče. Ne poznam ga, a ga imam za svojega čuvaja. Kot otrok sem čez cela vrata sobe narisal čuvaja, ki bi varoval mamo, da mi je ne bi kdo ukradel, ker je bila sama. Narisal sem ga za tistega, ki namerava priti, da se ga prestraši. Ko sem razvijal to otroško doživetje v svoj rudnik vsebine, sem gradil in vse to prenesel v vosek, vrvi, juto …”
> Ena njenih ključnih točk se zdi impozantna slika-skulptura, nekakšen relief velikega formata. Menda ste ga naredili že v Ljubljani in potem trepetali, kako bo prestal prevoz.
“Drži. To je pravzaprav risba s kavo. Veliko delam ponoči. Delal sem in delal, se sprehajal po tej kompoziciji, jo analiziral in nisem vedel, kako naj iz nje izstopim. Potem pa me je v trenutku čisto intuitivno prešinilo - zdaj sem končal! Šele potem sem se ovedel, da je ta stvar, ki sem jo imel razprostrto po tleh, tako velika, da je čisto mogoče, da je ne bom mogel spraviti iz ateljeja. In sem razmišljal, kaj naj naredim, naj podrem stene … Na srečo je šlo. In zelo sem ponosen, da sem jo skoraj nepoškodovano, živo, pripeljal iz Ljubljane.”
> A kava ni edina sestavina kompozicije. Dela, ki jih vidimo na postavitvi, ste oblikovali v “svojih” materialih - to so vrvi, juta, vosek, les ...
“Ta risba, relief, saj ne vem, kako naj to sploh poimenujem, je narejen izključno iz odpadnih materialov. Poleg kavne gošče je tu še papir, s katerim smo zaščitili stanovanje, ko smo peskali. Nobene stvari ne zavržem. Vse izkoristim.”
> Kaj je bilo pri postavitvi najbolj zapleteno? Menda ste jo dolgo pripravljali, potem pa intenzivno postavljali kar deset dni?
“Potreboval sem čas in mir, da sem sestavil tako, kakor sem vedel, da mora biti. Postavljal sem deset dni, delal cele dneve, prenašal stvari, da sem očistil šum v prostoru. Zvečer sem odšel v hotel, a nisem mogel spati in sem se zgodaj vračal in naprej delal. Begalo me je, ko sem iskal pravo mesto za skulpture. Prostor sem temeljito preštudiral, premislil odnose med deli, potem pa skulpture intuitivno umestil na tisto mesto, ki je zanjo pravo.”
> Med razstavljenimi deli prepoznamo tudi nekakšen pračoln, ki spomni na vaš ciklus Ohraniti sanje. Ste se tudi tu soočali s problemom človekove eksistence, odhajanja, prihajanja, prehajanja med tostranstvom in onostranstvom?
“Razstava govori o večnem kroženju človekove eksistence, o večnem kroženju življenja in smrti. V mojih delih so ves čas prisotna ista vprašanja - ves čas pišem isto knjigo. Ko človek dozoreva, sčasoma odkriva stvari, ki jih nosi s seboj. In kar nosiš, ne smeš zatajiti. Intenzivno moraš delati na tem, da tisto, kar tvoje notranje oko vidi, preneseš v snov, ki je za tvojo poetiko najprimernejša. To sam čutim kot svojo dolžnost. Razmišljam, kako iskreno in do konca izkopati svoj rudnik, ne glede na to, kakšen je čas, kakšni sta morala in etika v družbi. Umetnik mora biti do sebe neizprosen.”
> Je ta postavitev za vas res obračun s samim sabo?
“Seveda. Zanimalo me je, ali bom temu izzivu kos kot suveren, zrel umetnik. Ali ga bom znal znotraj svojega pojmovanja umestiti, oblikovati, da bo tisto, kar sem prinesel iz Ljubljane, v tem prostoru dobilo enakovreden izraz.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
