Vesela ob očetovih slikah
Pilonova galerija je bogatejša za 19 slik in 17 risb Milana Klemenčiča (1875 -1957), slikarja, fotografa in lutkarja. Dela je galeriji podarila slikarjeva hčerka, 99 letna Mojca Klemenčič, ki se je odprtja razstave - donacije očetovih slik in risb v petek zvečer tudi udeležila.
AJDOVŠČINA >Mojca Klemenčič, ki bo decembra dopolnila sto let, je bila ob razstavi vidno vznemirjena, ko je na stenah videla očetova dela, in hvaležna, da se njegov opus obravnava strokovno. V donaciji so predvsem dela, ki osvetljujejo prvo slikarjevo obdobje, ki ga je preživel v Šturjah pri Ajdovščini.
Mojca Klemenčič se je kot tretji otrok rodila 10. decembra 1912 v Šturjah. Ko je imela dve leti so očeta vpoklicali v vojsko, družina pa se je preselila v Solkan in potem v Domžale in Ljubljano. Po smrti njene matere Pepce Klemenčič, rojene Lorencuti, se je spominjala v petek, se je težko privadila druge mame (Mile), a ko je postala zrelejša, sta postali celo dobri prijateljici.
Med slikami donacije so Travnik ob Hublju, Študija oblakov, pa Devinski grad, Makarska v jutranjem soncu, Jesenski dež v Šturjah, nekateri portreti (med njimi tudi tri lastne podobe, podoba matere Pepce Klemenčič in druge žene Mile, Dame s klobukom in boo) in akti ter risbe, ki so sedaj prvič na ogled. Risbe v svinčniku in tušu so duhovite in pronicljive skice, izrisane mestne vedute, hudomušni portreti meščank.
Milan Klemenčič je bil eden redkih primorskih umetnikov predvojne generacije, ki so študirali na italijanskih likovnih akademijah. Najprej je leta 1891 obiskoval beneško, leto pozneje akademijo Brera v Milanu ter naslednje leto še muenchensko Kraljevo bavarsko akademijo. “Klemenčič za časa svojega življenja ni doživel samostojne predstavitve svojega slikarskega opusa in je, navkljub prigovarjanju prijateljev naj priredi razstavo, nekako stal v ozadju. Mogoče je bil vzrok tudi dejstvo, da je bil Klemenčič malce osamljen umetnik, ki se nikoli ni vključeval v kako skupino,” je zapisala kustosinja razstave Tanja Cigoj, ki je njegovo slogovno usmeritev opisala kot zvesto in dosledno sledenje realizmu. Ustvarjalnost sodobnikov je spremljal, a s konservativnimi zadržki, impresionizem ter neoimpresionizem sta se ga dotaknila le bežno.
Njegova dela so bila samostojno razstavljena šele veliko let po njegovi smrti. Na pobudo Vena Pilona, ki se Klemenčiča spominja kot prvega likovnega mentorja, je leta 1970 Goriški muzej, ki danes hrani del Klemenčičevega opusa, pripravil spominsko slikarsko razstavo. Na gradu Kromberk so bili predstavljeni Klemenčičevi goriški motivi, v avli današnje dvorane Prve slovenske vlade v Ajdovščini pa so se motivom iz Goriške in Vipavske doline pridružili tudi portreti domačinov. V letu 1976, ob retrospektivni razstavi Slikar in lutkar Milan Klemenčič 1875-1957 v Goriškem muzeju, je Klemenčičev slikarski opus prvič strokovno in izčrpno obravnaval umetnostni zgodovinar Marko Vuk. Klemenčičeva dela z morskimi motivi je njegov sin Savo, kot je povedala Irene Mislej, podaril Pomorskemu muzeju, nekaj jih hranijo tudi v Narodni galeriji, precej pa jih je še pri zasebnikih na Goriškem.
KLAVDIJA FIGELJ
