Vesele barve osrečujejo ljudi

KOPER > Dejana Nastiča v Istri poznajo predvsem kot didžeja. Tudi zato se pod svoje slike vedno podpiše DJ Dejan Nastič. “Če bi napisal samo ime, ljudje sploh ne bi vedeli, da sam to jaz,” se zasmeje. Vrsto let je delal kot DJ na Radiu Capris, nato je bil glasbeni urednik jutranjega programa na Radio Val in na Radio Morje. Ko so se njihove poti razšle, je v njem zazevala velika praznina. “Glasba me je spremljala vse od malih nog, postala je sestavni del mojega življenja. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem spet našel samega sebe,” priznava. In našel se je tam, kjer je najmanj pričakoval - v slikarstvu.

Iz glasbe v slikarstvo

Preskok z glasbe na slikarstvo se je zgodil leta 2007, ko je prvič obiskal slikarsko kolonijo v Trenti. Smukal se je okrog akademskih slikarjev in jih opazoval pri njihovem ustvarjanju. “Imel sem veliko srečo, da sem tedaj spoznal krasne ljudi, ki so povrh vsega še izvrstni umetniki,” se spominja Nastič. Hvaležen je zlasti Valentinu Omanu, da mu je priprl vrata v njemu do tedaj povsem neznani svet. “Nekega dne, ko sem ga opazoval pri ustvarjanju, mi je rekel: 'Daj, poskusi še sam kaj naslikati.' Odgovoril sem mu, da nimam pojma, kako. 'Poskusi, saj bo šlo,' me je spodbujal. In sem res. Ko si je ogledal mojo prvo sliko, mi je rekel: 'Ti moraš ustvarjati! Ti moraš slikati.' In tako se je začelo,” pripoveduje Nastič.

Naslednje leto se je likovne kolonije v Trenti udeležil tudi zdaj že pokojni akademski slikar in grafik Zvest Apollonio, ki je s svojimi barvami na Nastiča naredil izjemen vtis. “Ko sem videl vso to energijo, vse te barve, sem bil popolnoma navdušen. Dobro sem si zapomnil, kaj mi je Apollonio tedaj rekel: da bo vsaka nova slika boljša.” Upošteval je njegov nasvet in slikal in slikal ... “In res je; v vsako novo sliko dam več sebe, več energije. Zanimivo, včasih sem energijo usmerjal v glasbo, sedaj pa se slika skozi barve. Najbolj mi je všeč, da so kompozicije barv vesele, da dajejo ljudem pozitivno energijo.”

Motive črpa iz narave

Nastič je začel ustvarjati z oljem na platnu, kaj kmalu pa je začutil, da mu akril bolj leži. Zadnje čase je čopiče zamenjala špatula, nekakšna zidarska žlica, prirejena za slikarje. “Čopiči so predragi,” pojasni Nastič. “Pri vseh barvah, ki jih uporabljam ... Veste koliko čopičev potrebuješ?” se nasmehne. Motive za svoja dela črpa iz narave. “Žal mi je, da mnogi sploh ne vidijo lepote, ki nas obdaja. Hitijo po ulicah, s pogledi, uprtimi v tla, oziroma v svoje mobilne telefone, in se sploh ne zavedajo, kaj zamujajo. No, morda pa to najdejo v mojih slikah,” se namuzne. Ker so abstraktne, lahko v njih vsakdo najde, kar želi. “Na začetku sem dajal slikam naslove, sedaj pa ne več. Raje prepustim, da ga izbere vsakdo sam. Vsak namreč vidi sliko drugače. Zakaj bi torej ljudem vsiljevali, kaj naj vidijo?” se sprašuje.

Letos maja je Dejan Nastič na ex temporu v Kopru za svojo sliko Morje streh prejel nagrado, ki mu je odprla vrata razstavnega prostora v kavarni Loggia. Sicer pa njegova dela krasijo tudi stene doma upokojencev na Markovcu in po novem tudi v Izoli. Nastič se je namreč na povabilo slikarja Stojana Rutarja že štirikrat udeležil dobrodelne likovne kolonije v Kopru, letos pa ga je slikarka Fulvia Zudič povabila še v Izolo. “Lepo je slikati v družbi tako dobrih umetnikov,” je zadovoljen Nastič.

PETRA VIDRIH