Vidno, ki prihaja iz nevidnega
Fotograf Jernej Humar se je pred človekom zatekel k naravi. A čim omenimo naravo v odnosu z umetnikom, ju moramo opredeliti. Imamo umetnika, ki se v naravi izgubi, in umetnika, ki se v njej najde. Humar se od nje uči, jo opazuje, gotovo občuduje neskončno metamorfozo, njeno nesmrtnost. Njegove fotografije so na ogled v Goriški knjižnici Franceta Bevka.
NOVA GORICA > A kar je pri Jerneju Humarju skoraj enako pomembno, je občutje avtorske svobode. To, da ga pri njegovem delu nihče ne ovira, kaj šele, da bi moral zadovoljevati želje drugega. Beseda naročnik je na tem mestu bogokletna.
Prav na tak način namreč avtor doseže visoko stopnjo odgovornosti; le na tak način uspe uvideti tisto resničnost, ki ga zadovolji na emotivnem in racionalnem; na tak način se fotografija otrese vseh šumov, nepotrebnih okraskov, odloži masko. In, zanimivo, fotograf se dobro zaveda tudi objekta, ki ve ali pa ne ve, da je fotografiran. “Fotografski objekt nima strahu ali zavesti o fotografskem očesu. Tako izpade na fotografijah čist, iskren, življenjski. S tem pa fotografije dobijo na poetičnosti in so potisnjene na višji čustveno intelektualni nivo, saj zaradi svoje čistosti pričnejo gledalcu govoriti ...”, je bilo zapisano ob razstavi.
Tisto, kar Humarja vleče v temnino narave (ki jo lepo pokaže tudi na fotografijah) je spoznanje, da je vidni svet posledica nevidnega. “Zavedanje stare modrosti, ki pravi, da je človek le delček narave … Zavedanje minljivosti in nesmrtnosti v neskončni metamorfozi, kjer nekaj umre, da drugo zraste, kjer se nič ne izgubi, ampak pretvori v drugo obliko, element in funkcijo.” Fotografu očitno pomeni veliko predvsem tisto, kar človek dolgo sluti, pa ne ve natanko zakaj. Skrivnosti narave, ki jih bodo odkrili le tisti, ki vedo.
Razstavo je naslovil Krog Goric, fotografije torej prihajajo iz krogov okoli Goric, ki sežejo vse do alpskega hribovja, bistrih potočkov in sotesk. Razumemo jo hkrati kot krajino v smislu fizične topografije z vsemi specifičnostmi, ki nam skozi njo tečejo po žilah. Zato je ta krajina vsekakor fotografija nas samih.
Jernej Humar, diplomant slovite praške šole za fotografijo FAMU, je v svojem dosedanjem opusu že večkrat dokazal, da lahko prehaja med različnimi zvrstmi in žanri fotografije; da njegove stvaritve delujejo (vizualno) prepričljivo; da nas lahko tudi očara s cvetočim travnikom, oblaki na nebu ali z drobnimi finesami drevesnih krošenj, ki jih najdemo samo še v kakšni krajini holandskega slikarstva. Tehnično so fotografije osvetljene na srednje-formatni črno-beli film, posnete pa s Hasselbladovim fotografskim aparatom, kar jim daje starinski občutek črno-bele elegance in nas končno vprašuje, ali smo pripravljeni naravo sprejeti brez barv.
KLAVDIJA FIGELJ
