Vihar v vrhu Obalnih galerij

KOPER, PIRAN> V 80. letih sta Obalne galerije vpisala ne le na slovenski, marveč tudi na jugoslovanski in evropski zemljevid razstavišč sodobne umetnosti. Akterja uspešnega in prodornega tandema danes stojita vsak na svojem bregu.

Muzejski svetnik Andrej Medved je 26. novembra letos v Sobotni prilogi časnika Delo objavil odprto pismo, v katerem je spregovoril o razmerah v Obalnih galerijah. V pismu s podnaslovom Dolgo pismo, kratko slovo, Medved ravnatelju Toniju Biloslavu očita več stvari. Med drugim tudi to, da Biloslav javni zavod privatizira, ustrahuje delavce in jim vsiljuje “svoje ničeve predloge”. Ob tem navaja, da je Biloslav septembra letos za štirinajst dni prestavil odprtje razstave del Vladimirja Makuca. To naj bi storil zato, da je v razstavišču Monfort, enem od prizorišč Makučeve razstave, omogočil poročno slavje hčerke arhitekta Borisa Podrecce, po čigar načrtih obnavljajo piransko Mestno galerijo.V pismu Medved Biloslavu očita še poseganje v program Obalnih galerij.

Medved: Sporna poroka in program

Leta 2003 je Andrej Medved v intervjuju za PN med drugim dejal, da sta se z Biloslavom odlično ujela. Na vprašanje, kdaj je med njima prišlo do tako velikih nesoglasij, da jih v okviru javnega zavoda ni več mogoče razrešiti, pa je odgovoril: “Nasprotij med nama je bilo vedno veliko. Priznam, da je Biloslav, pri čemer mislim, da je bilo to v interesu Obalnih galerij, naredil dve dobri potezi: ko sta ob izdaji moje druge teoretične knjige 'Pregelj, Stupica, Bernard - kontinuiteta v slovenskem slikarstvu' proti meni nastopila Jure Mikuž in pokojni Tomaž Brate ter od Biloslava zahtevala, naj me ustavi, me je podprl. Prav tako je imel kot delodajalec zame razumevanje, ko sem bil na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici. Hočem reči - v vseh teh več kot treh desetletjih sem opažal vrsto nepravilnosti in nedoslednosti v njegovem upravljanju in vodenju javnega zavoda. Nanje sem se tudi odzival in ga opozarjal,” pojasnjuje Medved. Njegovi odločitvi, da o razmerah v Obalnih galerijah napiše odprto pismo, je botrovalo več dejavnikov: “Septembra sem ga z več internimi dopisi opozoril, da je njegova odločitev o oddaji razstavnih prostorov v Monfortu za poročno slavje nesprejemljiva, saj je zaradi tega za štirinajst dni prestavil odprtje razstave Vladimirja Makuca, ki je tako trajala samo en mesec in jo je Biloslav na sestanku (o tem obstaja zapisnik), hotel izločiti iz programa za 2011. Zato je nemoralno in do avtorja žaljivo, da na otvoritvah omenjene razstave v Monfortu in Cankarjevem domu nastopa kot nekakšen pokrovitelj in umetnikov zastopnik. A ta razlog ni tako temeljen kot naslednji - menim namreč, da ravnatelj Obalnih galerij s svojim samovoljnim, samopašnim in nestrokovnim poseganjem v oblikovanje razstavnega programa, tlakuje zanesljivo pot v kakovostni zdrs in krnitev ugleda Obalnih galerij. Poudarjam: zasnova in izvedba programa Obalnih galerij bi morala biti domena umetnostnih zgodovinarjev, kustosov oziroma strokovnega osebja, ne ravnatelja!” Medved zagotavlja, da je pismo, v katerem je kritično ocenil razstavni program 2012-2013, 5. oktobra letos poslal tako ravnatelju kot tudi drugim članom kolektiva. Na pismo odgovora ni dobil, ravnatelj naj bi na sestanku, kjer Medveda sicer ni bilo, ker je bil zaradi zdravstvenih razlogov upravičeno odsoten, predstavil predlog programa. Ta naj bi bil po Medvedovi oceni diletantski in nestrokoven predvsem zaradi razstave slik Darka LesjakaBio Cotton (do 29. januarja prihodnjega leta je na ogled v koprski galeriji Loža) in gostujoče postavitve Yoko, Lennon, Tito, ki ju je v program uvrstil Biloslav.

Medvedu se zdi nedopustno in sporno, da ravnatelj zaradi moči, ki jo v kolektivu ima, uveljavlja svoje estetske preference, ob tem pa se požvižga na strokovne in metjejske kriterije. Medved pravi, da od začetka oktobra, ko je poslal prvo pismo, pa do predvčerajšnjim, ko je prejel ravnateljevo vabilo na zagovor ter opozorilo, da v zadnjem času krši delovne obveznosti in se do delodajalca vede žaljivo, od Biloslava ni dobil nobenega pisma. “V tem času mi je enkrat prek posrednikov sporočil, da želi govoriti z mano na štiri oči, na kar pa ne pristajam.”

Toni Biloslav je bil na mesto ravnatelja Obalnih galerij prvič imenovan ob njihovi ustanovitvi leta 1975. Mandat ravnatelja mu je bil zadnjič podeljen decembra 2008. “Takrat mi je iz maščevanja, ker sem si drznil kandidirati na njegovo mesto, odvzel sicer neformalen naziv umetniški vodja,” pravi Medved. Čeprav je dobra tri desetletja skrbel za progam Obalnih galerij, pravi, da funkcije umetniškega vodje nikoli ni opravljal formalno - ta naziv je bil napisan le na njegovih vizitkah. “Ko smo ob ustanovitvi Obalnih galerij začeli vzpostavljati stike z uglednimi galerijskimi institucijami po svetu, mi je dal Biloslav na vizitko natisniti ta naziv. Ker sem to delo tudi dejansko opravljal, se mi ni zdelo sporno, da se tako tudi podpisujem. Od leta 2008 bolj ali manj očitno ignorira moje delo in me omejuje. Sam sem v program 2012/2013 uvrstil 14 razstav, a direktor je ta predlog zavrnil. Dejansko on postaja umetniški vodja, kar je seveda strokovno nevzdržno in nedopustno. Zato njegovo vlogo ravnatelja javno postavljam pod vprašaj, saj ne sklicuje sestankov o razstavah, se ne pogovarja s sodelavci in je neskončno slab uradnik, ki ne opravlja temeljnih uradniških dolžnosti.”

Biloslav: Zaman si prizadevam za pogovor z Medvedom

Po odgovore smo se napotili tudi k ravnatelju Obalnih galerij, Toniju Biloslavu. Zanimalo nas je, zakaj Medvedu doslej še ni javno odgovoril in kako komentira njegove očitke, navedene v odprtem pismu. Prosili smo ga tudi za pojasnilo, kakšne so delovne zadolžitve Andreja Medveda ter ali drži informacija, da naj bi ga nameraval odpustiti.

Biloslav nam je odgovoril v sestavku, zato njegovo odgovore v tej obliki tudi objavljamo: “Odgovor na pismo Andreja Medveda sem naslovil na medij, v katerem je bilo objavljeno. Obžalujem, da so pisna sporočila nadomestila medsebojne pogovore s sodelavci. Navedb o privatiziranju in ustrahovanju ne komentiram, primerneje je, da jih komentirajo zaposleni. Prostore (razstavišče Monfort, op.a.) smo oddali v najem, kot že pred tem, pogodba je urejena, plačilo poravnano. Dežurna sta bila dva zaposlena in za nadurno delo plačana iz najemnine. Pri oblikovanju programa nimam glavne besede, dolžan pa sem poskrbeti, da je skladen s srednjeročnim in z dolgoročnim načrtom zavoda (2009- 2013) ter z našimi materialnimi možnostmi, ki se poslabšujejo, še posebej težke pa bodo razmere v prihodnjem letu. Leta 2003 so Obalne galerije Piran po sprejetem Zakonu o kulturi kot javni zavod z manj kot 20 zaposlenimi izgubile mesto umetniškega vodje, kar sem poskušal nadomestiti z imenovanjem Andreja Medveda, sicer kustosa in muzejskega svetnika, za pomočnika ravnatelja za strokovno delo. Trditev ali hipoteza o njegovem odpuščanju je neosnovana. Poldrugi mesec, od prve obravnave programa za prihodnje leto, si zaman prizadevam za osebni pogovor z njim.”

Jelka Pečar, predsednica Sveta zavoda Obalne galerijePiran je bila včeraj odsotna, sporočila pa nam je, da je na vprašanja PN pripravljena odgovoriti v ponedeljek.

Večina denarja z ministrstva

Večino denarja v proračun piranskih Obalnih galerij priteče z Ministrstva za kulturo, kjer do 12. decembra letos pričakujejo programe finančnih načrtov in dela za tekoče leto vseh javnih zavodov, ki jih sofinancirajo: “V letošnjem letu smo vse javne zavode še posebej opozorili in prosili, da so pri načrtovanju skrajno restriktivni in upoštevajo zaostreno javnofinančno situacijo. Z odprtim pismom kustosa mag. Andreja Medveda in njegovim osebnim programom dela smo seznanjeni, prav tako smo seznanjeni z njegovim predlogom višine sofinanciranja in z njegovimi željami po bogatem programu in velikih, mednarodnih razstavah, ki bi bile izvedljive v bodočnosti ob bogatejšem proračunu,” so nam pojasnili na Direktoratu za dediščino kulturnega ministrstva.

MAKSIMILJANA IPAVEC, MAJA PERTIČ GOMBAČ