Viktor Snoj-doumeti magičnost bivanja
Slikarsko in literarno ustvarjanje Viktorja Snoja (1922 - 2011) je tesno povezano s prostorom, v katerem je ustvarjal. Hrastovlje, slovite freske v tamkajšnji cerkvici Svete Trojice, delo srednjeveških mojstrov ter kamnita pokrajina Kraškega roba se gledalcu v svojstvenem prepletu razkrivajo tudi na razstavi, ki bo do konca marca na ogled v razstavišču koprske Pretorske palače.
KOPER Lirično in poetično slikarstvo, ki ga je na svoja platna Viktor Snoj prelival dve desetletji - od leta 1985 pa do 2005, korenini v njegovem restavratorskem delu. S hrastoveljskimi freskami in zidnimi poslikavami v Zanigradu se je namreč najprej ukvarjal strokovno, zlagoma pa je svet srednjeveških slikarskih mojstrov, začel nagovarjati tudi njegovo ustvarjanje. Likovna govorica Janeza in Vincenca iz Kastva ga je vznemirjala do te mere, da jo je v sebi prekvasil in tako razvil svoj formalni in vsebinski likovni jezik.
Viktor Snoj se je rodil 3. marca leta 1922 v Ljubljani. Leta 1950 se je vpisal na ljubljansko Aklademijo upodabljajočih umetnosti, kjer je leta 1955 pri profesorju Maksimu Sedeju tudi diplomiral. Že v času študija je sodeloval pri različnih restavratorskih projektih; med drugim tudi pri restavratorskih posegih na cerkvi Sv. Sofije na Ohridu, ki so potekali v okviru Unesca. Kasneje se je strokovno ukvarjal s številnimi pomembnimi spomeniki - med drugim tudi s hrastoveljskimi freskami, freskami iz Zanigrada, sodeloval pa je tudi pri restavriranju Homanove hiše v Škofji Loki, Herleinove slike v ljubljanski Grubarjevi palači, predromanske freske v Evfrazijevi baziliki v Poreču, fresk u Draguču ... Poleg slikarstva ga je zanimala tudi poezija - leta 1990 je izdal pesniško zbirko Geometrija neskončnosti, devet let kasneje Kamen brez teže, leta 2007 Lebdenje. Umrl je 30. oktobra lani.
Dejan Mehmedovič iz galerije Insula (v sodelovanju s slikarjevo družino je izbral dela za koprsko postavitev) pravi, da gre za slikarstvo, ki v odkrivanju duhovnosti prestopa omejenost trenutka in se preizkuša v spoznavanju večnega. Že zamolkel kolorit Snojevih del po eni strani deluje precej arhaično, obenem pa daje vtis nadrealnega.
Svoja slikarska dela je Snoj mnogokrat poselil z drobcenimi, a sugestivnimi citati - podobami s hrastoveljskega Mrtvaškega plesa. Ob tej, historični komponenti, pa je v svoj likovni svet vključil tudi naravo: na njegova platana je tako stopila podoba “velikana”, kamniti obraz, ki ga je umetnik uzrl v skalovju in ga nato večkrat upodobil. In čeprav je v Snojevih delih čutiti usodnost, ta ni temna in demonična, marveč prežarjena z upanjem, sijem, ki poplesuje med človekovim rojstvom in smrtjo.
Mehmedovič meni, da Hrastovlje, historičnost in Kraški rob vzpostavljajo polje, v katerem je Snoj iskal in našel navdih za svoje slikarsko delo. In temu trikotniku je ostal zvest do konca. Snojevo slikarstvo je večplastno - v njem lahko vidimo zmes mitologij, poklon božanstvom, slikarjev osebni pogled v preteklost, raziskovanje odnosa med človekom in naravo ... A vse našteto na njegovih platnih sobiva v prepletu, ki pripoveduje zgodbo o občudovanju, iskanju, spraševanju, vračanju, predvsem pa o slikarjevi globoki naklonjenosti in zvestobi duhovnemu in geografskemu prostoru.
V tem smislu so izjemno povedne tri slike, ki jih gledalec hitro opazi, saj so, za razliko od večine razstavljenih, naslikane v rjavih tonih. Čeprav sta dve iz leta 1985, torej z začetka Snojeve slikarske poti, tretja pa nosi letnico 2005 in je tudi zadnja, ki jo je naslikal, delujejo kot nekakšen triptih: kot celota, ki (vseskozi) govori isti jezik.
MAKSIMILJANA IPAVEC