Vilenica, edina jama z lučmi na gumb
Tu ograja, tam stebriček, nekje stopnička ... letos pa celo razsvetljava na daljinsko upravljanje. Za vse to v jami Vilenica poskrbi Jamarsko društvo Sežana, ki pri literarnih branjih in festivalu Vilenica sodeluje že vse od začetka. O jamarskem prispevku festivalu smo se pogovarjali s predsednikom društva Jordanom Guštinom.
>Kaj vam jamarjem in skrbnikom jame pomeni nagrada Vilenica in to, da nagrado podeljujejo v vaši jami?
“Jamarsko društvo Sežana je upravljalec jame Vilenice. Literarna nagrada pa je potrditev, da je bilo delo, ki so ga začeli naši starejši člani, pravilno zasnovano. Mi s tem nadaljujemo in smo zadovoljni, da tudi kulturniki že toliko let vztrajajo v Vilenici. Jamarji smo poleg Društva slovenskih pisateljev zraven od začetka. Na podelitev nagrade prihaja vse več pomembnih ljudi, kar je tudi priznanje za prireditev. Številčno je bila pred leti mogoče celo bolje obiskana, a kakovost programa je napredovala.”
>Kaj pa obiskovalci, ki si pridejo ogledat jamo? Poznajo literarno nagrado Vilenica?
“Večinoma so vsaj slišali zanjo. A turizem in kultura sta različni področji, čeprav povezani. Ker je pri literarni nagradi poudarek na kulturi, turistični del nekoliko izpade. Če bi bolj predstavljali jamo, pa bi to verjetno šlo na škodo kulture. Prireditev je znana in obiskovalci vidijo ploščo z imeni nagrajencev, vedo, za kaj gre. Poleg tega je tu še ime Vilenica, ki gre naprej.”
>Omenili ste delo starejših članov društva. Kaj so naredili, da sta jama in prireditev v njej zaživeli?
“Urejati so začeli zapuščeno jamo. Če tega ne bi storili, bi bila mogoče danes kot mnoge druge jame polna smeti. Jamarji pa so uredili infrastrukturo tako, da so se leta 1980 lahko začeli prirejati literarne večere v jami. Potem so leta 1986 to še nadgradili za prvo podelitev nagrade in zatem vsako leto še kaj dodamo. Na Krasu imamo približno 1000 jam, a le Vilenica je primerna za tako prireditev.”
>Kaj je letos novega v jami?
“Smo edina jama, ki ima urejen daljinski vklop luči. Za to je v začetku leta poskrbel naš član. Vodnik po jami ima pri sebi daljinec, z eno tipko vklopi sektor luči, z drugo ga za sabo izključi.”
>Koliko obiskovalcev pa si v soju te razsvetljave ogleda jamo?
“V zadnjih 20 letih je povprečno vsako leto približno 8000 obiskovalcev. Imeli smo leta z več kot 10.000 obiskovalci, zdaj jih pride med 5000 in 6000.”
>Se torej tudi pri obisku jame občuti krizo?
“Se. Predvsem organiziranih obiskov je manj, skupine so manjše, saj agencije ne uspejo zbrati velikih skupin.”
>A udeleženci literarnega festivala obiščejo jamo?
“Ne, to je bilo včasih, zdaj pa je program takšen, da morajo takoj po podelitvi priti iz jame. Tako vidijo le dvorano, kjer je prireditev, ne peljemo pa jih po jami. Pravijo tudi, da so že premraženi, saj je prireditev kar dolga, in bi si verjetno malokdo želel naprej. Prav v vhodni, Plesni dvorani je temperatura najnižja, le približno osem stopinj Celzija. Če bi bili mi glavni organizatorji, bi mogoče dali večji poudarek na jami, a spoštujemo odločitev Društva slovenskih pisateljev in njihov program.”
>Pred nekaj leti so ob kamnih Marka Pogačnika pred vhodom v Vilenico posadili lipe v čast literarnim nagrajencem. Še rastejo?
“Lip ne sadijo več. Med že posajenimi jih je nekaj preživelo, nekaj ne. Če sem malo kritičen: sam ne sadim lipe tako, kot so jih sadili pri Vilenici. Lipa potrebuje zemljo, ne kamenja. Jamarji smo se trudili s temi lipami, jih zalivali, a ni šlo.”
>Kako pa zakonodaja skrbi za podzemlje oziroma za društva, ki imajo v upravljanju jame?
“Zakon o varstvu podzemnih jam je leta 2004 področje dobro uredil, žal se zakon počasi izvaja. Urejen status ima le Postojnska jama in, recimo, Škocjanske, ki so državne. Vse druge jame nimajo urejenega statusa; s tem mislim na koncesije, skrbništvo ... Nas pa nihče ne ovira. Rekli so nam, naj delamo enako kot prej.”
>Torej v jamo nekaj vlagate, ni pa zanesljivo, da boste jamo še naprej uporabljali?
“Tako je. V jamo smo vlagali in še vlagamo. Je pa vprašanje, ali bomo še naprej. Vse, kar imamo, je prednostna pravica, ker smo bili že doslej upravljalci. A to ne pomaga prav veliko, če pride nekdo, ki pokaže veliko denarja. Bogati smo po znanju, po denarju pa žal ne. Če bo denar merilo, lahko izpademo, a lastnik je država in država odloča.”
>Kaj pa še delate člani jamarskega društva poleg tega, da skrbite za jamo Vilenico?
“Osnovna dejavnost društva je hoja po jamah, Vilenica je drugo področje, področje turizma. Pri raziskovanju jam smo dokaj uspešni. V začetku leta smo v sodelovanju z Jamarskim društvom Danilo Remškar iz Ajdovščine in jamarskim odsekom Planinskega društva Trst odkrili Reko v Jami sežanske Reke. To je tretji dostop do Reke na Sežanskem. Pred koncem leta 2003 smo odkrili reko v Jami 1 v Kanjaducah, v začetku leta 2004 pa še v Breznu v Stršinkni dolini. Raziskujemo še v približno 300 metrov globoki Čukovi jami. V Lipiško jamo gredo jamarji vsak teden in iščejo nadaljevanje, začeli smo kopati v Koblarjevem dolu, kjer izpod stene tudi poleti piha hladen zrak, kar je lahko napoved velike jame.”
> Pa je še mogoče odkriti tako lepe in kapniško bogate jame, kot je Vilenica?
“Pošteno povedano, so nekatere jame, ki jih na novo odkrijemo, celo lepše, predvsem zato, ker so njihovi kapniki nedotaknjeni. Vilenico, na primer, so dolgo urejali in je primerna za turizem, med letoma 1900 in 1960 pa ni nihče skrbel zanjo, bila je odprta, zato so na nekaterih mestih kapniki polomljeni. Če odkrijemo kapniško bogato in nedotaknjeno jamo, kot je na primer Gustinčičeva jama v neposredni bližini Vilenice, jo zapremo tudi za jamarje, saj bi sicer z vsakim še tako pazljivim obiskom naredili nekaj škode.”
> Koliko članov pa sodeluje pri odkrivanju novih jam?
“Članov društva je približno 60. Lani jih je pri različnih delih v Vilenici sodelovalo 33, približno toliko jih tudi hodi po jamah in raziskuje.”
>Koliko pa je zanimanja za jamarstvo med mladimi?
“Zelo velikega interesa ni bilo nikoli in tudi zdaj je enako. V jamah ni telefonov in interneta ... Ko se mladi pridružijo jamarjem, v društvu ostane eden od petih. Pridejo, poskusijo in grejo. Če pa se nam pridruži kdo starejši, ostane dlje, saj je njegova želja po odkrivanju podzemlja že zrela.”
HELENA RACE
