Vilenica je nekaj drugega

S književnimi nagradami me nikoli niso razvajali. V resnici si jih sploh ne želim, niti ne verjamem vanje, ne verjamem v njihov namen. Sam ne pišem ne za nagrade in ne zato, da bi me priznali, ampak kot pravi Kafka: “Pišem zato, da bi razumel svoj položaj.” Na žalost se danes pisatelji vrednotijo po številu nagrad, kar je sprevrženo vrednotenje književnosti. Prevečkrat sem slišal, da je nek pisatelj dober, ker je prejel določeno nagrado, namesto, da bi se reklo “prejel je nagrado, ker je dober.” Na mojih potovanjih po svetu sem velikokrat naletel na pisatelje, ki so bili abonirani na vse nagrade, bili kot generali, ki jim prsi prekrivajo medalje. Večinoma so to umetniki druženja in lastne promocije in če so kdaj bili pisatelji, so danes samo še uradniki književnosti. Nikoli si ne želim postati kot oni. Vse, kar si želim, je, da ostanem živ, kontroverzen pisatelj, ljubljen in osovražen, preprosto pisatelj, ki je pošten do samega sebe in do drugih.

Vilenica pa je nekaj drugega. Lansko jesen sem občutil, da so me avtorji, ki so me obkrožali, iskreno cenili. Ni šlo za uslužno nagrado, ki bi jo avtomatično podelili slavnemu srednjeevropskemu pisatelju. V duhu kraja nisem občutil nič togega, uradnega ali akademskega. Občutil sem, da so ljudje, potem ko so vzljubili moje delo, vzljubili tudi mene. Ko sem se z majhno kočijo, vpreženo v lipicance, vozil proti jami, se nisem počutil, kot da bi sedel v kočiji angleške kraljice, marveč na vozu mojega deda, kmeta s severnega Podonavja, ki me je večkrat poleg sebe posadil na kozo in mi dovolil, da držim uzdo. Mislim, da veste, kaj vam hočem povedati.

Upam, da se bo letošnji dobitnik svoje nagrade veselil tako, kot sem se je lani jaz.

MIRCEA CARTARESCU, nagrajenec 26. mednarodnega literarnega festivala Vilenica 2011 (iz romunščine prevedel Aleš Mustar)