Vilenica na pragu zrelih let
Z letošnjim 29. Mednarodnim literarnih festivalom Vilenica že stopamo na prag zrele dobe te žilave in živahne umetniške prireditve. Čez leto dni bo to 30. srečanje pesnikov, pisateljev, esejistov, založnikov, teoretikov literature iz mnogih dežel, točneje kultur tega sveta in še čisto določeno in posebej: tistih umetnikov, ki bodo prišli iz Srednje Evrope, da eden ali ena iz tega določenega dela Evrope dobi tridesetič po vrsti nagrado Vilenica.
Čez eno leto pride prehod iz mladosti v zrelo dobo. Govorim o mednarodnem literarnem festivalu kot o živem bitju. Pretiravam? Ne, od nastanka, rojstva, mladostnih viharnih in uporniških let, dozorevanja v svetu, ki ga je opazno pomagala spreminjati, do danes, se je Vilenica spreminjala, prilagajala, sprejemala in dajala kot živo bitje.
Tako kot enkratna in posebna ostaja od samega začetka in taka se išče v prihodnosti. Kot srednjevropska v Evropi in svetu.
Na prvi strani zbornika Vilenica 86, prvega v vrsti 29., je bil deklariran za tisti čas heretični program prav tako za tisti čas tabujskega dogodka: mednarodnega umetniškega dogodka, ki je izpostavil svojo v tedaj blokovskem svetu neznano, zanikano, nezaželeno srednjeevropsko posebnost: “Evropska kultura je pluralistično odprt pojem … najbolj bogato izražen ravno v srednjeevropskem kulturnem prostoru. Nagrada Vilenica naj bi opozarjala na duhovno bogastvo in uveljavljala življenjsko moč integracijskega principa različnosti (tekst poudarjen danes, op.a.) v evropskem kulturnem občestvu, ki se je oblikoval in se še oblikuje v umetnostih tega srednjeevropskega kulturnega prostora kot njegova posebej prepoznavna izkušnja in kulturno sporočilo.”
Danes je ta življenjska moč pluralizma, integrativnost različnosti v umetnosti, kulturi, življenju - kar je tedaj bilo v Srednji Evropi slišati kot smešnost ali lahko celo nevarna ideološka bedarija - temeljna zavest evropskega povezovanja, obstoja in prihodnosti EU. Bolj kot v Sloveniji, kjer je bila Vilenica v prvih letih že eno od brbotanj civilne družbe in zahtev po demokratizaciji, je njeno dogajanje odmevalo v nekaterih drugih srednjeevropskih deželah. Preprost, a nespodbiten dokaz: npr. češkoslovaške oblasti so preprečile, da bi dobil v roke vabilo Vaclav Havel, pesnik Jan Skácel pa je poslal obžalujoče pismo, da so mu odklonili potni list. Le tri leta kasneje 1989, v letu padca berlinskega zidu, je pesnik prišel in sprejel nagrado Vilenica.
Če je bila rdeča nit razprav - obveznega dela dogajanja vseh Vilenic od samega začetka - obujanje in utemeljevanje srednjeevropske pluralnosti in vloge teh izkušenj pluralnosti za najširše literarno, kulturno življenje celotne evropske skupnosti, se potem in zdaj s spremembami sveta v globalizacijsko dogajanje v to vse bolj in odločno obračajo pogovori in razprave: iz lastnih zgodovinsko doživetih in za preživetje odločilnih izkušenj prav različnosti. To je bil in ostaja neusahljivi vir življenjskega soka tega edinstvenega srednjeevropskega in globalnega srečevanja pisateljev. V tem krogu nagrada, ki jo Društvo slovenskih pisateljev daje v roke besednemu umetniku ali umetnici iz kake druge srednjeevropske literature, dokazuje samozavest enakovrednosti vitalne moči različnosti literatur tega dela sveta, za katerega je značilno mnoštvo trdoživih literatur milijonsko ne ravno preštevilnih narodnih kultur.
VENO TAUFER,
pesnik, ustanovni predsednik Vilenice