Aleksander Peršolja je verjel v moč umetnosti, v poezijo, ki gradi mostove

Aleks je bil radoveden, hudomušen, a tudi oster in dosleden pri uresničevanju svojih zamisli, ki jih je stkal v most med severom in jugom, zahodom in vzhodom, v povezovanje še tako nasprotujočih si elementov in danosti, ki so se zdele neuresničljive in nezdružljive, a jih je pesnik, organizator, kulturni delavec znal ukrotiti in sestaviti v šopek žlahtnega večbarvnega dišečega kraškega cvetja, v vizijo pozitivne energije. Bil je pobudnik in ideator številnih dogodkov, oblikoval je kulturo tega prostora in s svojimi verzi pljusknil tudi na široko obalo slovenske književnosti.

Veno Taufer in Aleksander Peršolja, ki sta leta 1986 postavila vileniškemu mednarodnemu literarnem festivalu temeljni kamen, bosta poslej zaznamovala tudi ime zbirke vileniških publikacij Peršolja/Taufer.

Foto: Leo Caharija

Bil je dejaven član Društva slovenskih pisateljev, kateremu je položil na srce tudi danes svetovno uveljavljeno Vilenico. Daljnosežna plemenita poteza. Zato sem se lani odločil, da mu podelimo častni kristal Vilenice. Vesel je bil in ganjen, ko sem mu telefoniral in ko sva se nato sestala v Sežani, da mu sporočim odločitev. Še vedno je iz njegovih oči žarela ustvarjalna strast in bil je pripravljen pomagati, da se festival spet zaraste v kraško zavest, v ta prostor neuničljive lepote in izraznosti, v prostor velikih katastrof, nasprotovanja, celo obmejnega sovraštva, kar je treba preseči z gradnjo mostov. Aleksander Peršolja je verjel, da se Kras lahko znova dvigne v središčno umetniško izpoved, ker je njegova duša nekaj posebnega in lahko ponudi slovenskemu narodu drugačno perspektivo, perspektivo svobode, demokracije, dialoga, to je vse tisto, kar danes pogrešamo. Videl in verjel je tudi v most do Slovencev v Italiji, nikoli ni spregledal njihovega temeljnega doprinosa k cementiranju identitete prostora in jezika. Zato mi je v podarjeno najnovejšo pesniško zbirko 27. avgusta lani zapisal posvetilo: bodi z leti pozoren na most. Kriptična sintagma, ki pa je hkrati zelo povedna, saj je most tudi prehod med začetkom in koncem, prehod v nekaj drugega, prehod iz živetega časa v neznani čas.

A žal “nekega jutra je korak obstal/ v njegovem začetku.// Samo obstal je/ in se zazrl čez dane stopinje.// Sonce je skrilo svoj pogled./” Tako je zapisal Aleksander Peršolja v epilogu pesmi Most, ki zaključuje zbirko Pred mostom. Dragi dolgoletni prijatelj Aleks, tam, kjer si zdaj, postavljaj nove mostove med angeli, a tudi na hudiče ne pozabi. Tudi te se da poboljšati. S svojo zagnanostjo in ljubeznijo do lepega in poštenega boš uspel. Verjamem, da so tudi na tem bežnem izletu, ki se mu reče življenje, tvoje sledi globoko posejane v našo vest in zavest. Zato je bila odločitev lahka: vse publikacije in knjige, ki izhajajo in bodo izšle v okviru mednarodnega literarnega druženja Vilenica, so že letos in bodo v prihodnje zbrane v knjižno zbirko Peršolja/Taufer. Veno Taufer, takratni predsednik Društva slovenskih pisateljev, je namreč z Aleksandrom Peršoljo ideator festivala, kakršnega poznamo danes. Knjižna zbirka je poklon pesnikoma, ki sta videla daleč naprej v čas in vedela, da je poezija različnih glasov, poezija mednarodnih prepletanj edina, ki lahko še ohranja in neguje ščepce človečnosti. V tem našem sodobnem času je poezija, in z njo Vilenica, čudež, ki nas ožarja z upanjem. •