Lastijo si jo in se je bojijo
Vilenica je naša, kraška, nastala je tu. Brez jame, kraškega okolja in Kraševcev ne bi bila to, kar je, skoraj v en glas trdijo Kraševci. Ki pa se je obenem tudi bojijo. Čeprav so vsi dogodki odprti za vse, se jih udeležuje le malo Kraševcev. Kot da je Vilenica zanje preveč posvečena, preveč zaprta vase. Zato je odzven Vilenice na Krasu manjši, kot bi lahko bil. In obratno: če bi Vilenica spustila medse več Kraševcev, bi odzven Krasa odprl njeno akademsko zaprtost.
Tri desetletja že odzvanja Vilenica na Krasu. Pravzaprav že 35 let, saj je poezija prvič vstopila v jamo že leta 1980, ko sta Marjan Suša in Pavel Skrinjar v njej organizirala prvi večer poezije, na katerem so svoje pesmi brali Danilo Dolci, Ciril Zlobec, Marko Kravos in Aleksander Peršolja. Leto zatem je Peršolja v jami izpeljal večer slovenske poezije, ki se je čez dve leti že razširil v mednarodnega. Njegova pobuda Društvu slovenskih pisateljev o pesniškem srečanju Alpe-Jadran pa je ob še širši ambiciji Vena Tauferja rodila srednjeevropsko literarno nagrado. Tako je pred tremi desetletji odzvanjalo in se medsebojno oplajalo sožitje Krasa in slovenske literarne srenje.
Prepričani so, da je to za zaprte kroge
Kasneje odzven Vilenice na Krasu ni bil nikoli več tako močan in plodovit. Ostal je omejen na peščico njenih soustvarjalcev in na prgišče domačih obiskovalcev vileniških dogodkov. Za večino Kraševcev je Vilenica odmaknjena in nedostopna. Temu pritrjuje tudi kraški literat in kulturni delavec David Terčon, ki je kot prostovoljec pomagal izpeljati lokalne predhodnice Vilenice, več kot deset mednarodnih izvedb in trinajst Mladih Vilenic: “Žal nisem nikoli dobil občutka, da bi Kraševci Vilenico sprejeli za svojo. Že ob pripravi prve je takratna socialistična oblast s strahom spremljala prizadevanja Aleksandra Peršolje in njegovih sodelavcev, da bi kraj - jama Vilenica - postal povezovalni simbol slovenske in srednjeevropske kulture s širšo evropsko. Njene dogodke so vsa ta desetletja Kraševci, z izjemo nekaterih posameznikov, ki jih na njej vidimo še dandanes, obiskovali le v skromnem številu. Večinoma so udeleženci poslušali drug drugega.”
Zgolj kot obiskovalec je bil v drugem vileniškem desetletju tudi Terčon: “Predvsem zato, ker je Vilenica postala ustanova, izbojevala si je zaposlene in stalne denarne prilive, zaradi česar prostovoljno delo ni bilo več tako zelo potrebno.” K Vilenici se je dejavno vrnil ob začetku njenega tretjega desetletja kot usklajevalec med Kulturnim društvom Vilenica in Društvom slovenskih pisateljev, a je pred dvema letoma odstopil zaradi očitkov, da s svojim delom škodi Kraševcem. Zatem je zapustil še Mlado Vilenico, da ne bi doživel usode tistih, ki so bili “odžagani”.
Že debela tri desetletja pa kljub turbulencam z glavnimi organizatorji ostajajo pri Vilenici kraški jamarji na čelu z Jordanom Guštinom,predsednikom Jamarskega društva Sežana. “Zame in verjetno za večino je bilo to nekaj novega, neznanega, vendar pomembnega,” se spominja prve podelitve nagrade. Kasnejših izvedb Vilenic pa: “Občasno je bilo prisotno tudi nezaupanje, vendar je naše društvo vztrajalo.” Danes je odnos Društva slovenskih pisateljev do jamarjev dober, pravi Guštin.
Podoben je tudi do kraških ustvarjalcev. Tako je zadnja leta del vileniške izvedbene ekipe kraška kulturna delavka Milojka Širca, ki bo letos že drugič režirala program ob odprtju Vilenice in tretjič zaključno prireditev s podelitvijo mednarodne nagrade. Pred tem je sestavljala prgišče rednih obiskovalcev Vilenice. Tudi ona pa opaža, da Kraševci Vilenice niso sprejeli za svojo: “Ko sem povabila znance in prijatelje, da se mi pridružijo na posameznih dogodkih, so me mnogi zavrnili, češ \'to ni za nas\'. Občutek imam, da se ljudje Vilenici ne upajo približati, ker so prepričani, da je to prireditev za zaprte kroge. Zato vsekakor menim, da Vilenica na Krasu premalo odmeva.” A podobno bi bilo verjetno tudi na Dolenjskem ali v Prekmurju. “To je stanje duha. Ljudje postajamo čedalje bolj površni; izogibamo se stvarem, ki nas silijo v razmislek,” meni. A prav zato, doda, je Kraševci ne smemo izpustiti iz rok. Kar pa ni in ne bo lahko, saj o tem odloča predvsem vileniška ekipa, ki domuje zunaj Krasa in po lastni presoji vabi k sodelovanju kraške ustvarjalce. Med njimi je bila tudi Magdalena Svetina Terčon, leta 2008 kot gostja, še prej kot prostovoljka pri organizaciji festivala, voditeljica pogovorov v Sežani, od leta 2008 do 2013 pa vodja festivala Mlada Vilenica.
Od lani je le še obiskovalka: “Novo vodstvo se namreč ni strinjalo z mojim delom,” pojasni. “Kljub temu mi je ravno Mlada Vilenica, ki letos praznuje 15-letnico delovanja, ostala najbolj pri srcu. Mogoče tudi zato, ker smo jo nadgradili z izmenjavo mladih pesnikov iz Limericka na Irskem. Ponosna sem na nekaj mladih avtorjev, ki jih je ta festival spodbudil, da še ostajajo zvesti poeziji.”
Z Ljubljančani, sirotami, bodimo potrpežljivi
Za odpiranje meja in duha so torej pri Vilenici zaslužni ne le visoki akademski krogi iz Ljubljane, temveč tudi Kraševci. A bi lahko bili še bolj. V obdobju, ko je bila ob nagrajencu najslastnejši miselni sadež Vilenice okrogla miza, bi k njej organizatorji lahko pripustili tudi kakega Kraševca. Zagotovo bi bil sadež še bolj sočen. To velja tudi danes, ko je Vilenica festival, na katerem “rajajo” predvsem literati iz vse bolj oddaljenih krajev, domačih pa je komaj kaj.
“Ljubljana, ki se sicer ima za prestolnico Slovenije, a se kot prestolnica redkokdaj obnaša, se rajši drži linije bolj nobel slovenskega mesta, ki se lahko samodopadljivo omeji, da le zase skrbi,” pravi Jolka Milič, redna obiskovalka Vilenice. “Društvo pa ni Vilenice, odkar jo je po svetovnem vzorcu razbohotilo v festival, na spletu niti še uskladilo z lastnim besedilom, ki pravi, da gre za \'srečanje pesnikov, pisateljev, dramatikov in esejistov iz Srednje Evrope\'. Ko pa - recimo - odpreš letošnjo vileniško brošurko Odzven prostora, da vidiš, kdo vse bo prišel k nam v goste, naletiš tudi na ... Irke, Indijce, Izraelca, na Kanadčana, pa Američana ... Saj nimam čisto nič proti Ne-srednje-evropejcem, nasprotno, a ker smo vsi v zemljepisju bolj švoh, nam preti nevarnost, da bomo začeli misliti, da se je srednja Evropa napihnila kot žaba in zasedla že tri nove kontinente.”
Zato, nekoliko v šali dodaja, je uspeh Vilenice že, če je v začetku septembra lepo vreme, ki Kras odene v “tako milo in prijetno muziko, da se splača tekati za Vilenico kot cucek iz kraja v kraj in biti povsem potešen, ne glede, kje si in kdo bo bral in kdo bo pel in s kom se boš družil in glihal pa rokoval, in kakšna - to, to! - bo zakuska in popivka. Za tujce običajno prav enkratno doživetje.”
Nekaj teh duhovnih užitkov se lahko naužijejo tudi Kraševci, čeprav je zaradi razpršenosti dogajanja to čedalje težje. Toda roko na srce: tudi ko so bili dogodki bolj zgoščeni v Sežani, Lipici, Lokvi, Štanjelu in Vilenici, se na njih ni trlo Kraševcev. Tudi Miličeva zato na vprašanje, ali je Vilenica sploh še kraška, samokritično odgovarja: “Seveda je. A pod pogojem, da se ne gremo ozkega in izključujočega regionalizma in Ljubljančanov ne stigmatiziramo ali izobčimo, ampak imamo z njimi, ki se, sirote, radi grejo snobe, potrpljenje.”
MARICA URŠIČ ZUPAN
