Letošnji vileniški nagrajenec Serhij Žadan v romanih sporoča, da je večnost stalnosti le privid, iluzija

Letošnji vileniški nagrajenec Serhij Žadan (1974) je eden vidnejših sodobnih ukrajinskih pesnikov in prozaistov. Rodil se je v Starobilsku v luhanski regiji. Leta 2000 je doktoriral iz ukrajinske književnosti, in sicer se je v svoji disertaciji ukvarjal s poezijo ukrajinskega pesnika Mihaila Semenka. Njegovo prvo literarno delo je pesniška zbirka General Juda iz leta 1995, v njegovi poetiki pa lahko zasledimo ukrajinsko poetično tradicijo. V vojnem času sodržavljane in sodržavljanke s svojo poezijo nagovarja na literarnih nastopih, ki so odlično obiskani. Poezija in pripovedništvo pa sta zanj v resnici nerazdružljivi, saj se v njegovi literaturi prepletata.

Nerazdružljiva poezija in pripovedništvo

Romane Serhija Žadana povezujejo postavitev pripovedi v urbano okolje, dogajalni čas po razpadu Sovjetske zveze, literarne osebe, ki so v glavnem brez perspektive, brez (konkretnega) dela, druži pa jih brezdelje ali/ter brezup. So osamelci, odvečneži, izločeni iz širšega družbenega dogajanja. Stalnice Žadanovega romanopisja so poleg tega še monološka pripoved z lirizmi in esejizmi, absurdni, karseda avtentični dialogi, melanholični opisi krajev. Njegovo pripoved poglabljajo filozofske zastranitve, domišljijske podobe, izbrane metafore in samosvoj humor. Podana je ukrajinska stvarnost tukaj in zdaj, brezkompromisno in brez opravičevanj. Nekateri njegovi romani sežejo onkraj literature same in prodirajo v druge vrste umetnosti.

Roman Vorošilovgrad, za katerega je avtor prejel več domačih in tujih nagrad, lahko beremo tudi v slovenščini. Je roman o preteklem času oziroma o času in mestu, ki ju ni več. O slednjem priča že naslov, pri katerem gre za nekdanje ime mesta Luhansk. Čas po razpadu Sovjetske zveze, družbene spremembe, občutja ljudi, kaotično vzdušje, brutalnost, vsedovoljenost, neizprosnost vsakdana, a tudi vztrajanje in prijateljska zvestoba v brezizhodnosti - vse to so značilnosti Žadanove literature nasploh, pa tudi njegovega prvega v slovenščino prevedenega romana Vorošilovgrad, ki je po obsegu epski roman in je sestavljen iz dveh delov. Gre za večžanrski roman s širokim spektrom motivne razplastenosti. Osrednja literarna oseba obeh je triintridesetletni Herman Koroljov, diplomirani zgodovinar, po poklicu neodvisni strokovnjak, ki nekega četrtka zgodaj zjutraj prejme Kočin klic, da je njegov brat Jura, lastnik bencinske črpalke, izginil nekam na Nizozemsko ali v Nemčijo. Uvodoma se torej soočimo z zapletom, s situacijo, ki od glavne literarne osebe zahteva spremembo utečenega življenja, navajenosti nanj, njegove samoumevnosti in vsakdanjosti. Prav to, da se zdajšnjost oziroma privajenost zaradi številnih okoliščin, na katere posameznik nima vpliva, v hipu spremeni, razblini, je stalnica Žadanovega romanopisja. Če obstaja hierarhija zla, Hermanov boj proti večjim, bogatejšim, močnejšim dojemamo kot eksistencialno nujo. Boj za pravico pa je moralno-etična stalnica ne le v Hermanovem vsakdanu, marveč tudi v vsakdanu drugih literarnih oseb.

Večnosti stalnosti ni

Roman z liričnimi opisi, humornostjo in zastranitvami podaja Hermanovo preživljanje dni, v katerem se oddaljuje od svojih težav. Na nekaterih mestih se roman iz poetičnosti, metaforičnosti in realističnih opisov prevesi v magični realizem in grotesknost. Poleg omenjenega ga bogatijo prepričljiva in avtentična dialoškost ter metaforični opisi narave. Vorošilovgrad je roman o človeških odnosih v brutalnih, nezavidljivih okoliščinah, v katere Žadan postavlja svoje literarne osebe. V zase značilnem slogu ustvarja vzdušje postsocialistične in kapitalistične praznine. Če se njegov literarni junak v Vorošilovgradu bori za nekaj oprijemljivega, se v kasnejšem romanu Internat poruši tudi to. Žadan nam namreč v svojem romanopisju sporoča, da je večnost stalnosti le privid oziroma iluzija.

Ena od pomembnih stalnic literarne pisave Serhija Žadana je glasba, in sicer kot ritmičnost pripovedi in kot pomemben motiv oziroma motivni drobec. Poleg glasbe je v njegovem romanopisju zaznati tudi teme večkulturnosti, transkulturnosti in večjezičnosti, slednje zlasti v smislu plastenja ukrajinskega jezika, ki predstavlja trd, ne pa tudi nerešljiv prevajalski oreh. Večkulturnost Žadan podaja iz perspektive spoštovanja drugega in nepoznanega, kar mu omogoča nove uvide v lastno pripoved ter bogatenje karakterizacije osrednjih literarnih oseb.

Boj, ki pogoltne vsakršno dostojanstvo

Žadanov peti roman Internat (2017) tematizira vojno na Donbasu iz leta 2014. Ljudje, ki so zaradi vojne čez noč ostali brez doma oziroma brez strehe nad glavo, se lahko borijo zgolj za lastno preživetje, in ta boj pogoltne vsakršno dostojanstvo.

Gre za kolektivni roman, ki predstavlja vojno izkušnjo žensk, otrok in moških, mestoma pa Pavlo Ivanovič oziroma Paša ter njegov nečak Saša nista v ospredju, kajti v pripovedi so vse literarne osebe, tudi tiste brez imen (ali pa zlasti tiste), upodobljene enakovredno. To je njihova zgodba, to je pripoved vseh njih, ki zaradi vojne postanejo begunci oziroma razseljenci. Lirizme in metaforičnost tu in tam zamenjajo realistični opisi, deskripcije, nedorečenost, tudi pretrganost. Humanistično iskanje pravice v kaotični (vojni) stvarnosti druži številne literarne junake Žadanovega romanopisja, pri čemer sploh ni v ospredju njihovo lastno zadovoljstvo, temveč sočlovek, ki se je znašel v nemilosti bodisi pogoltnega kapitalizma bodisi totalne vojne (ali nemara celo obojega) in njenega vseprisotnega nasilja. Avtor nas sooči s sočutno osebo, a ker v svoji literaturi ne moralizira, ta oseba ni svetnik, ampak človek z napakami, človek, ki sprejema tudi napačne odločitve - ni torej podan enoplastno, zaveda pa se tudi lastne odgovornosti. Vprašanje take literature ni, ali bodo te osebe preživele ali ne, temveč zlasti ali bodo zmogle predelati travmatične izkušnje. Ker je Žadanova literatura prežeta z optimizmom, nad slednjimi zmaga obet novega, lepšega življenja.

Vojna kot univerzalna zgodba

Vojno kot temo lahko razumemo kot zelo univerzalno zgodbo. Kot osrednje sporočilo se v romanu pojavi ravno surovost bivanja posameznika in družbe, odvečnost. Družina, ki jo predstavlja Žadanov pripovedovalec, je disfunkcionalna, kar je v njegovem romanopisju pravzaprav pogosto, mnogokrat pa deluje tudi kot spomin, h kateremu se njegove literarne osebe dostikrat vračajo. A kljub patološkim odnosom družina Žadanovega literarnega junaka doživi vsaj nekaj lepih trenutkov. Internat poleg tega opominja na tragičnost vojne in njenih žrtev. Mnogokrat so to otroci. Literarni prostor je prežet z grozo, strahom in negotovostjo, zlasti pa ga prežema neusmiljen občutek predsmrtne slutnje. Literarni junak se sprašuje o smiselnosti lastnega bivanja, medtem ko pred njegovimi očmi umirajo ljudje vseh starosti in poklicev. Zavzema jasno prepričanje, da je smrt, ki smo ji kot bralci romana Internat neverjetno blizu, nezamisljiva bolečina. Opominja, da je zgroženost ob tragičnih, vselej seveda tudi nesmiselnih dogodkih nuja in edino, kar v grozljivosti še ostaja. To literarne osebe tudi dela žive in z njimi Žadan vzpostavlja etično držo.

Upanje vendarle obstaja

Prek notranjega monologa in retoričnih vprašanj avtor piše o smrti, nato pa jo stopnjuje v nadrealizem. Žadan smrt poosebi, za njegovega pripovedovalca je neznanka, ki preži nanj, je opazovalka, ki izbere vsakič drugo žrtev. Ob porušenih domovih, ki jih bo čas nemara lahko popravil, vzpostavil na novo, jih na videz polepšal, Žadanov pripovedovalec izpostavlja zaradi vojne ranjena, prizadeta otroka in odraslega.

Serhij Žadan bralce navdušuje s samosvojim slogom, skozi svoje literarno delo, zlasti romanopisje, pa opominja, da upanje vendarle obstaja. Človek, kakršen je v ospredju v njegovem literarnem opusu, se bori in vztraja, čeprav je njegov boj že vnaprej obsojen na propad. Njegove literarne osebe se skratka ne predajo, četudi jih obkroža ukrajinska postsovjetska brutalnost ali vojna. So nenehni iskalci pravice in pravičnosti v z zlom naphanem svetu. Kljub temu v brezizhodnosti zmorejo videti in uzreti lepoto, čeprav se ta zrcali v na videz drobnih, majhnih stvareh. Obenem je v tem boju zanje edino plemenito merilo človeštva odgovornost do sočloveka. •

pripravila: dr. Janja Vollmaier Lubej, soprevajalka romanov
Serhija Žadana v slovenščino